Očiščene hobotnice smo narezali na koščke, potem pa jih zalili s hladno vodo in dali na ogenj. Ko je zavrelo, je lepotica lonec odstavila od ognja, vodo izlila in lonec napolnila z novo hladno vodo. Lonec je odromal nazaj na ogenj. Še preden smo si opomogli od presenečenja, je voda spet zavrela in bila še enkrat odlita ter zamenjana s svežo hladno vodo. Nič nam ni bilo jasno in osupli smo opazovali, kako je vajo ponovila še tretjič. Ko sem že dokaj pisano gledal (z vodo se namreč na ladji zelo šparovno obnaša), je v četrti iteraciji le prišlo do spremembe. Zdaj je sveži vodi dodala najprej pol litra kisa (imeli smo kvasino), tri razčetverjene čebule, dobro žlico stisnjenega česna, lovorjev list, origano in timijan. Zdaj je končno pustila, da se je vse skupaj kuhalo na majhnem ognju. Mehkobnost mesa je bilo potrebno sproti preverjati. Kuharica je ves čas sladko čebljala, ampak razumeti se ni dalo nič (zato pa smo imeli toliko več od vizualne percepcije).
Čez dobre četrt ure je bilo kuhanja konec. Meso je bilo treba previdno pobrati in dekorativno zložiti na pladenj. Sledilo je obilno pokapanje z olivnim oljem, previdno soljenje in zmerno popranje. Potem pa novo presenečenje - čez vse skupaj je pošteno natresla mleto sladko rdečo papriko iz vrečke. Zadeva je bila na pogled fantastična (mislim sicer na jed, resnici na ljubo pa je bila tudi kuharica prava nevarnost za tikitiker), okus pa tudi božanski (seveda spet govorim o jedi; za božjo voljo - saj je bila cela moja in njena družina zraven!).
Hobotnici se po špansko reče pulpo in vse skupaj se imenuje pulpo a la nekaj. Tisti "nekaj" pomeni področje, od koder je ta jed doma. Slišalo se je podobno kot galaga, galega ali nekaj takega, nisem pa uspel razvozlati (saj razumete - njen zvonki glas, gorgeous smile, velike črne oči ...).
Verjetno sem že nekje omenil, da nisem ravno velik ljubitelj glavonožcev.
Ampak če zaprem oči in vidim morje, sonce, relativno osamljeni zaliv,
pa bohotnica hobotnica in kuharica ...
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |