Enote za maso so sicer napisane, vendar na jadrnici še nikoli nisem imel tehtnice, tako da moramo zaupati lastnim občutkom (pri nas bi rekli "augenmasu"). Vse druge enote so naravne (vejice, listi, zrnca ...) ali izkustvene (ščepci, peščice ...). Noževih konic ni. Žličke so čajne in žlice jušne. Skodela mi pomeni dobrih dva deci oziroma slabih četrt litra.
Kvasina je domač vinski kis, pridelan iz skisanega dalmatinskega rdečega vina. Za razliko od našega ciknjenega ima božanski okus, vonj in aromo. Žal je kvasina "lokejšn dipendent": če jo prinesemo domov, nima več istega okusa. V receptih jo lahko nadomestimo z industrijskim vinskim kisom; aromatični in sadni kisi niso ustrezna zamenjava.
Olje je skoraj izključno olivno. (Enkrat za vselej: ne priznavam izraza oljčno - razen v okolju, kjer ga tako imenujejo "že od vekomaj"!) Stvar okusa je, kako smo zadovoljni z lokalnimi "domačimi" verzijami. Praviloma pa so za razred boljše od poceni zonderangebot španskoitalijanskih čmig.
Paradižnikova omaka: S paradižnikom je večni križ. Posadka ga običajno kar svežega stolče ob malicah in prigrizkih. Če ga slučajno uspemo rešiti, navadno konča s čebulo in bučnim oljem kot solata ob večerji. Koncentrirane paradižnikove mezge ne jemljem resno, zato je edina rešitev paradižnikova omaka v kartonu ali konzervi (Pom in podobno), domača "mezga" ali konzervirani pelati. Če pa imamo srečo, bomo paradižnikovo omako pripravili sproti - paradižnik križno zarežemo, blanširamo, olupimo in narežemo na četrtinke. Če je paradižnik prezrel, še bolje!
Neto xxx dcl vina je količina, ki bo zares izlita v jed. Bruto je dejansko porabljena količina. Razlika (tara ali kalo) gre na rovaš posebne zahtevne procedure, ki sem jo poimenoval Lajtmanov manever (Ivo Lajtman je bil pred četrt stoletja avtor redne kolumne "Kuhinja za muškarce" v zagrebškem Startu): Posadka je navihana in povsem verjetno je, da je kuharju namesto vina podtaknila kaj drugega. Lahko se celo zgodi, da je vino pokvarjeno. Zato je pred dolivanjem vina potrebno obvezno preveriti, če je z vinom res vse v redu. Gre za izjemno zahtevno opravilo, ki ga ne smemo opraviti z levo roko, ampak se mu moramo temeljito posvetiti. Če recept zahteva večkratno dolivanje, moramo test vedno znova ponoviti. Če recept ne zahteva večkratnega dolivanja, je vseeno koristno test večkrat ponoviti, saj nam ladijski poltergajsti lahko pošteno zagrenijo veselje. Aja - vode, kisle smetane in podobnih neumnosti ne preverjamo.
Koktajli: Eden mojih hobijev je tudi mešanje pijač in vsaj dva od mojih bolj standardnih jadralnih spremljevalcev sta tudi takšna. Zato seveda ni čudno, da si poleg običajnih antidehidrativnih sredstev (vino, pivo ...) redno privoščimo tudi droben košček bogate zakladnice petelinjih repov. Tukajšnji izbor omejujem na nekaj najbolj standardnih pijač, za katere imamo na naši jadrnici sestavine praktično vedno pri roki (gin, curaçao ali cointreau oziroma tripple sec, beli rum, tonik, penina ...). Zaresna problema sta dva; najhujši je led. Ponekod imajo v marinah avtomate za led, drugače pa si moramo pomagati s fehtanjem pri lokalnih birtih ali sladoledarjih. Če gre za dolge pijače, se izvlečemo tudi s tem, da "dolivalno komponento" predhodno temeljito ohladimo v ladijskem hladilniku. Lažji problem je shaker, ki ga običajno samo bolj fanatični vlačimo s seboj. Če ga nimamo, si pač pomagajmo, kakor vemo in znamo: manjša zaprta posoda od vložene zelenjave, steklenička malega Fruca, Fruteka ali Pago soka itd. V sili nadomestimo z barmanskim mešanjem z žličko (ob nasprotni steni kozarca navzdol, k sebi in ob bližji steni kozarca spet gor).
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |