Poldrugi kilogram teško hobotnico bomo verjetno kuhali eno uro. Vmes večkrat z vilicami poskusimo prebosti zvezdišče krakov. Ko je ravno prav mehko, moramo takoj prenehati, sicer bo meso začelo ponovno pridobivati na trdoti in potem lahko zadovoljimo le še kakšnega "glupa nemška turist". Med preizkušanjem mora kuhar (v tej epizodi ga bomo imenovali dirigent) večkrat potegniti tudi iz flaškona.
Scherzo V tej stavku je izredno pomembna ostinatna spremljava v izvedbi orkestra "seckaj-reži-lupi". Potrebno je namreč dobro narezati česen (še ravnoprav grobo), peteršilj in čebulo. Vrlina dobrega dirigenta se kaže tudi v medčloveških odnosih in hobotnica ne bo dobra, če bo dirigent pred orkestrom preveč ljubosumno skrival flaškon z vinom; zatorej Libiamo ne'lieti calici (znamenita Napitnica iz Verdijeve Traviate). Sedaj je tudi pravi čas, da posebej skuhamo krompir (tistega, ki se kuha skupaj s hobotnico, bomo zavrgli!). Kuhamo ga neolupljenega in v celem, po količini (masi) pa naj ga bo malo manj od polovice hobotnice.
Ko je hobotnica kuhana, jo pustimo v isti vodi, dokler se toliko ne ohladi, da jo lahko božamo. To ni finta in je zelo pomembno! S tem se njenim sestram opravičimo za odbijajoč odnos človeka do teh izjemno inteligentnih in čutečih bitij (ponavljam, ni finta!), obenem pa preverimo voljnost in mehkobo mesa ter sočasno odstranimo odstopljeno kožo in oči. Če nam je ljubša popolnoma olupljena (torej belo meso) in brez priseskov, potem smo jo morali nekaj minut dlje kuhati in zdaj z božanjem gre vsa koža s priseski vred stran. V isti vodi, v kateri smo jo kuhali, jo še dobro operemo. Operemo tudi dirigentov požiralni sistem, vendar ne s to vodo.
Hobotnico s prtičkom popivnamo in jo narežemo na koščke take velikosti, kot se nam zdijo ustrezni za solato. Koščki pristanejo v veliki posodi, kamor jim sledijo na enako velike koščke narezan krompir (ki smo ga skuhali posebej!), zatem pa še česen, čebula in peteršilj. Če imamo kaj mlade čebule, bo njeno zelenje imenitno poživilo. Vse drugo, kar se je kuhalo skupaj s hobotnico v istem loncu (krompir, čebula, česen, paradižnik, zamaški), zavržemo.
Sedaj pa nastopi tisto pravo (cadenza solo):
§ (to je referenčni glasbeni znak, v glasbeni terminologiji
"il segno")
Malo vina, malo olivnega olja, malo vinskega kisa. Premešamo
(kar se da nežno - torej adagio e dolce con soffice).
Poskusimo. Pocmokamo, poližemo
ustnice, zamaknjeno in
misteriozno zremo v daljavo (maestoso con molto espressione).
Globoko razmišljujoč (andantino ma non troppo dormiente)
rahlo odkimamo in se
delamo blazno kunštne. Spijemo požirek vina.
Fine (referenčna glasbena oznaka).
Dai segno al Fine oziroma po domače: ponovimo postopek iz prejšnjega odstavka. Še vedno smo globoko skoncentrirani in kadenco nekajkrat ponovimo (repetitum ad lib. con variazione) Doziranje je stvar izkušenj in tu se kaže razlika med maestrom in kapelmajstri. Občasno lahko čisto malo ponudimo v pokušino še orkestru, lahko pa tudi okoli stoječemu občinstvu. Ko dosežemo nameravani okus, skušajmo vzbuditi vtis, da še vedno nismo čisto prav zadovoljni. Zato resignirano še zadnjič ponovimo vodilno temo (prejšnji odstavek) in se lotimo naslednjega koraka (po glasbeno: "Dai segno al Fine e poi Coda)".
Coda (še ena referenčna glasbena oznaka )
Z roko obrišemo notranje
stene posode, nežno poravnamo solato ter poližemo roko. Preverimo, ali nam
ni med tem časom kakšen nevoščljivec zamenjal tekočine v flaškonu,
se globoko oddahnemo in posodo damo na varno na hladno. Če se le da,
nad odsedi vsaj tri ure. Tik pred serviranjem (Finale)
še enkrat nežno premešamo, potem pa prestissimo con tutta la forza
(ali po domače: navali narode
[Video, mpeg, 2.1 MB]).
Akordi naj umirjeno in nežno izzvenijo. Izogibajmo se atonalnih diskrepanc (pivo in žgane pijače)! Nasploh moramo previdni s spremljevalnimi kontrapunkti - naj bodo v pravi milozvočni harmoniji (npr Plavac Mali ali Postup). Prilegajo se težja vina, zato le pazimo, da ne bo sledila Aria da Rigoletto (molto grave).
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |