06:50 Posadka se počasi zbira v kokpitu. Dežja ni več, je pa še vse mokro. Obisk v trgovini (kruh, voda), toaletne zadevščine, plavanje (spet samo jaz), antigripozna preventiva ... Tisto opozorilo o delovanju marine smo vzeli resno in ob 07:30 izpluli. Vetra je malo in v smeri proti vrhu Mljeta piha z desnega boka. Niko na krmilu ima probleme edino z monotonostjo, škotisti pa tudi zabušavajo. Nagnjenost je ob takem šibkem vetru minimalna, tako da v kokpitu postavimo mizico in se nemudoma lotimo zajtrka. Kot vedno, nič posebnega: nekaj vrst salam, nekaj vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, nekaj ostrega (seveda izključno v medicinske namene).
08:40 Zajtrka je konec, z vetrom pa je tudi slabo. Malo je (in takrat gredo jadra gor), malo ga ni (in takrat gredo jadra dol, vžig motorja in vožnja na avtopilota). Tako ima posadka vsaj kaj za počet. Smer obračamo od začetnih 110o do 130o. Odločimo se namreč, da ne bomo obiskali turističnega dela Mljeta (Pomena, Polače, jezera), ampak da bomo raje spoznavali severno obalo Mljeta, si ogledali tistih nekaj vasic in sidrišč ter se v času brezvetrja malo skopali. Vmesne pozicije:
10:20 Sidranje v zalivu Tatinica. Kopanje, malo potapljanja, nastavljanje (soncu seveda), borba proti dehidraciji. Odhod čez eno uro.
Ponovitev prejšnjega dela - vozimo ob obali v popolni bonaci. Za krmilom je zdaj Lojze. Razmišljamo o končni današnji destinaciji in tehtamo argumente za in proti. Kandidati so Saplunara (sidro), Doli, Slano, Ston. K zmagi se še najbolj nagiba Slano. Iz dolgega časa se malo poigravamo z GPS-om in nastavljamo waypoints za vožnjo napamet.
12:40 Vplujemo v Sobro, naredimo krog, skiciram luko in potem spet ven. Pokukamo še v sosednji zaliv, kjer je gostilna z lastnimi muringi.
13:35 Veter prihaja! Smo na 42o44,680' N; 17o42,918'E. Glede na uro nam še na misel ne pride, da bi šli naravnost v Slano. Ker se je končno veter pojavil (zagotovo bo še naraščal), bomo preostanek dneva izkoristili za jadranje gor in dol. Verjetno bomo na koncu vseeno prenočili v Slanem. Morda pa si premislimo in končamo v Zatonu, kje na Elafitih ali Dubrovniku. Vsekakor pa bomo popoldan izkoristili za jadralsko uživanje. Na krmilu je Niko in vsi uživamo v lagodni orci. Smer držimo glede na veter in po potrebi letamo ("viramo"), nekajkrat pa tudi krožimo ("poja-la-banda").
14:10 Veter ima zdaj že bolj solidno jakost, čeprav daleč od tega, da bi bil močan. Na vrsti je malica - Sendviči z veliko začetnico iz Saševe šole, ki jih pripravlja naš "oddelek za catering services" (Nuša in Igor). Po zadnjem preletu z vetrom smo spet v orci na levem boku, vozimo pa proti juhovzhodu.
16:05 Skoraj pred Lopudom obrnemo nazaj proti severozahodu in dvignemo genaker. Tokrat dvig ni brezhiben, vendar Saš in Niko zadevo razpleteta kar na roke. Zdaj letimo skoraj kičasto krasno. Dohitevamo eno Elanko 38 in jim tik za ritjo zaokrožimo. Manever "poja-la-banda" z genakerjem in glavnim jadrom ponovimo še nekajkrat in se skušamo čim bolje uigrati. Uživamo!
16:40 Brez genakerja vplujemo mimo otoka Jakljan v Koločepski kanal tesno ob čeri Crna seka in otočku Tajan. V kanalu piha precej močneje in skoraj natančno iz jugovzhoda. Orcamo in do konca otoka Šipan letamo petkrat, potem pa spet nazaj navzgor. Posadka uigrano gara kot na AmCupu. Pri enem od letanj imamo težavo z navijalcem genove in potrebno je nekaj akrobatskih spretnosti Saša, Nika in Igorja, da je spet vse OK. Nekaj časa si še dajemo duška in poskrbimo, da imajo na štrikih vsi dovolj dela. Kočno vplujemo v zadnji zaliv pred Slanim in v ozadju občudujemo kičasto igro narave pred sončnim zatonom.
Slano je poleti doživelo požarno katastrofo. Posledice divjanja ognjenih zubljev so grozljive. Pravi čudež je, da je hotelsko naselje Osmine ostalo nepoškodovano. Mi vozimo naravnost v mestece. Skozi daljogled nam ni jasno, zakaj je polovica zidane obale prazna, medtem ko je druga polovica nabito natlačena z ribaricami (celo v več plasteh). Vse kaže na to, da je v morju pred prosto polovico nekaj narobe - morda kakšna ruševina, potopljena barka ali kak drug predmet, ki ni označen na kartah oziroma v peljarih. Zato se izredno previdno bližamo. Izkaže pa se, da vrli Slanci polovico obale pospešeno urejajo za navtike in čeprav še ni povsem nared, je že rezervirana izključno zanje. V višini vodne gladine je zaščita iz gumi-balvanov, v izgradnji pa so stebrički za vodo in elektriko. Zelo verjetno bodo naredili tudi muringe, že zdaj pa je poskrbljeno za odpadke. Na obali so palme in negovani nasadi, vmes pa klopice. Končno nekdo, ki se navtičnega turizma loteva z občutkom. Zato nas tudi nič kaj preveč ne moti obisk komunalnega strička, ki pride pobrat privezno takso.
Tik pred nosom je krasna gostilna s teraso in zimskim vrtom in tu bomo po večerji malo podegustirali domačo vinsko ponudbo. Privezani smo na levem boku, čas do priprave večerje pa izkoristimo za nekaj fotografij in malo šolo vozlanja. Najprej teoretične osnove, potem demonstracija in nazadnje še vaja.
Sledi priprava večerje (pariški zrezki, kaprijski krompir, solata iz čebule, paprike in paradižnika, Cirilino/Francijevo vino, potica Lojzetove tašče, torte, pecivo, keksi in podobni kup desertovja iz Nušine posebne shrambe) in njeno uničenje, čvekanje, 'družabne igrice' (hm, no ja, ne bomo se ponavljali ...), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ...
Po večerji in pripadajočih trapastih opravilih ladijskih malih je najprej na vrsti obisk v sosednji gostilni. V zelo lepem ambijentu je na voljo bogata vinska izbira. Prva rudna je skipperjeva, kakor velevajo naši (ne bo rekel lepi) tradicionalni običaji, seveda pa ne ostane samo pri tem. Druga runda gre na rovaš novincev, ki so prvič na jadranju. Žal imamo samo enega takšnega ...
Naredimo dolg sprehod do južnega konca zaliva (uvala Banja). Severni del je namreč pogorišče in prav nič simpatičen. Po povratku na jadrnico še nekaj romantične zabave v kokpitu, potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." ( audio, mp3). To ne drži za vse; z Nikom ponoviva sprehod in si privoščiva polnočno kopanje. Ko se vrneva, vse že spi.
|
Prejšnji dan |
Naslednji dan |
