06:00 "Ko rano rani, cili dan mu se spava" govori stari dalmatinski pregovor. Letos smo takšni ranoranioci trije: Nuša, Igor in jaz. Igorju danes sicer še ni do tega, z Nušo pa že čvekava v kokpitu. Saš se nama pridruži pri higijenskem opravilu (razkuževanje grla; še vedno malo cvikamo pred gripo), potem pa spet izgine v svet sanj. Po kratkem osvežilnem sprehodu začneva pripravljati mizico v kokpitu, kar pa za speče v zadnjim kajutah ni ravno prijetna glasba. Zato počasi začno lesti na plano. Zajtrka še ne bo, da pa skrbno pripravljena mizica ne bi samevala, jo obložimo s kavami, čajem in antigripinom. Vremenska napoved spet ne pove nič pametnega, glede na splošno meteo sliko pa smo prepričani, da bo vetra dovolj. Deževje je očitno pozabljeno.
08:00 Sonček! Dobre volje je obilo in gremo takoj proti Hvaru, da si malo obnovimo zaloge (kruh in zelenjavo). Končno priložnost, da posušimo našo premočeno opremo. Na Hvaru na veliko nejevoljo dežurnega gusarja pristanemo na linijskem delu, vendar ga prepričamo, da želimo samo malo pretegniti noge in obiskati tržnico. Potem nam da mir.
09:50 Odhod iz Hvara. Kljun usmerimo proti Vela Luki in se lotimo zajtrka kar "on-the-fly". O zajtrku ni kaj povedati; kot običajno nič posebnega: nekaj vrst salam, nekaj vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, nekaj ostrega (seveda izključno v medicinske namene).
10:25 Zdaj gre zares. Veter je sicer slab, a za še ne dokončan zajtrk ga je preveč. Posamezne komponente našega zajtrka kažejo odločno nestrinjanje s položajem na mizici, ki nikakor ne želi stati vodoravno, zato moramo mizico pospraviti, z zajtrkom pa zaključiti, kakor vemo in znamo.
10:50 Veter je slab in precej od zadaj in na 43o05,413' N 16o30,265' E poskusimo z genakerjem. Nekaj običajne začetniške zmede, potem pa v lagodni vožnji nadaljujemo proti Vela Luki.
12:12 Še vedno umirjena vožnja in priložnost za lenarjenje. Pozicija: 21o58,348' N; 16o35,670' E, smer: 145o in hitrost 5,4 kts. Nekaj izležavanja in nastavljanja (seveda soncu), borba proti dehidraciji, kavica. Sonce pripeka in končno smo priča bikinizaciji naših članic.
13:00 Smo pri Palačinken Ajlends. Kako so ti otočki prišli do tega imena, je znano iz opisov prejšnjih potovanj. Tokrat so se imenu pravzaprav izneverili; ne duha ne sluha namreč o palačinkah... Želimo si ogledati preliv med Korčulo in Zvirovnikom, kjer je znano sidrišče. Obenem načrtujemo postanek in kopanje. Med iskanjem ustreznega kotička se poraja vprašanje - le kam gledajo vsi ti fantje tako zavzeto? Odgovor je pred nami.
13:30 Sidramo v zalivu otoka Zvirovnik nasproti korčulanske vasice Karbuni. Temperatura morja je odličnih 22oC. Kopanje, nastavljanje (seveda soncu), borba proti dehidraciji, uživanje. Postrežba deluje sto na uro, ne manjka pa tudi specialni posnetek treh sirenekov.
14:00 Dohiteva nas oblačna fronta, ki očitno prinaša nevihto. Zato dvignemo sidro in z lepim vetrom (bočnik do mezzanave na levi škoti) vozimo na Lastovo. V Ubliju nameravamo natočiti gorivo (iz Splita smo izpluli z nepolnim tankom) in ob tem poskrbeti tudi za posadko, potem pa poiskati lep prostorček za nočitev (Ubli, Zaklopatica, ...).
16:00 Smo pred Lastovim. Mrčaro pustimo na levi. V Ubli hočemo z jadri in zato nekaj brezhibno izvedenih manevrov poja-la-banda. V Ubliju pa nam ni prav nič lepo. Veter nabija točno na obalo in s postankom ne bo nič. Gorivo za Katarino sicer dotočimo, posadka pa je obsojena na lastne zaloge (pa tako simpatično gostilno s kuščarjem v imenu imajo tu!).
16:30 Lastovo zapuščamo skozi ozek preliv med Prežbo in Mrčaro. Seveda vozimo z jadri, saj lepo piha iz NNW, četudi morda za spoznanje premočno. Skušamo držati smer 015o, ki bi nas pripeljala naravnost v Brno na Korčuli, kjer nameravamo prenočiti. Lepa orca na desni škoti, vendar dokaj naporna. Veter neusmiljeno narašča in morje se že pošteno peni. Krmarjenje je kar naporno, nekje na sredi kanala med Lastovim in Korčulo pa je jader preveč in potrebno je krajšanje. Danes je posadka popolnoma zdrava in vsi manevri so brezhibni. Bo pa zvečer gotovo nekaj muskelnfibra.
Brne ne dosežemo v predvidenem kurzu. Veter nas precej spodnaša in pred Brno je potrebno dvakratno letanje. To sicer povzroči dobre pol ure zamude, vendar je zdaj v zavetju Korčule jadranje ugodnejše in manj naporno (seveda spet na polnem perju).
19:00 Z mrakom vplujemo v Brno. Vasica nam je zelo pri srcu in veselimo se njenega obiska, vendar smo kmalu trdo postavljeni na tla. Privez je namreč nemogoč. Brna ima ob obali neprijetno stopnico v višini gladine (korniž) in zgolj od višine bibavice je odvisno, ali je privez možen ali ne. Tokrat žal ni; tudi zato, ker je morje izredno nemirno. Lokalci nam svetujejo sidro na nasprotni obali ali pa v znanem zalivu Istruga pred Brno, vendar nam v tem vetru in morju to ni všeč. Kljub utrujenosti smo dobre volje in zato se odločimo, da nadaljujemo z nočno vožnjo proti Lumbardi.
Začenja sicer malo deževati, vendar nam to ne vzame poguma. Ob hitrem izračunu ugotovimo, da nas čakajo morda tudi štiri ure vožnje; morala sicer malce pade, a ne prehudo. Igor se zbaše za navigacijsko mizico in da duška svoji elektronski duši. GPS je za preostanek noči njegov, vmes pa pridno računa in riše po karti. Ostali za vsak slučaj treniramo tudi klasično navigacijo. Zdaj vozimo na motor, ker smo tik ob obali in popolnoma v zavetju Korčule. Če bi želeli jadrati, bi morali obrniti precej ven, tam pa bi nas dobilo deževje.
21:55 Skiperjevo nagrado za prvo uzrtje svetilnika na rtu Ražnjić dobi Saš. Čakamo, da se nam ta svetilnik pokrije s svetilnikom Sestrice, ki označuje skrajni severovzhodni vogal področja zoprnih otočkov in čeri na vzhodni strani Korčule. Takrat lahko varno obrnemo okoli Ražnjića in se usmerimo proti Lumbardi. Zdaj se začne vožnja "napamet". Na GPS-u imamo nastavljene waypoints, jaz pa tudi imam ta kos obale detaljno v spominu. Tako nam kljub neugodnim čerem in otočkom na tem koncu (predvsem neoznačeni otoček Knežić ali po domače Otok Sv. Piva med "obalo" in Gubavcem) ni preveč težko voziti v pravi smeri na rdeči svetilnik pred Lumbardo.
22:20 Pristanek v marini Lumbarda na Korčuli. Marina je presenetljivo polna. Spomladi je bila praktično zapuščena, tokrat pa na kiosku, ki bi naj bil recepcija, vidim, da imajo zdaj novega lastnika, ki ima lep namen marino spraviti spet v življenje. Muringi so OK, voda je, elektrika tudi. Ker "recepcija" baje začne delovati ob osmih zjutraj, bomo morali poskrbeti, da nas takrat več ne bo tu.
Sledi priprava večerje. Na menuju so enchilade z ustreznimi filungami in prelivi, solata, Cirilino/Francijevo vino, potice Lojzetove tašče, torte, pecivo, keksi in podobni kup desertovja iz Nušine posebne shrambe. Zraven sodijo še čvekanje, 'družabne igrice' (hm, no ja, ne bomo se ponavljali ...), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ...
Po večerji in pripadajočih trapastih opravilih ladijskih malih še dolg sprehod (za nekatere), tankanje vode, nekaj romantične zabave v kokpitu, potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3).
|
Prejšnji dan |
Naslednji dan |
