V marino Kremik (NCP Primošten) pridemo šele po skoraj osmih urah vožnje. Na srečo trenutno ne dežuje, tako da uspešno začnemo z nalaganjem krame na barko. Po običaju sta v salonu glavna Igor in Cirila, tako da je na koncu celo še dovolj prostora, vsa hrana, pijača in druge potrebščine pa varno zložene po vseh mogočih in nemogočih kotičkih. Glede razporeditve po kajutah tudi ne zgubljamo časa, opisal pa je ne bom iz dveh razlogov:
Tisto o "dovolj prostora" v kajutah sicer ni več tako zelo res kot v salonu (tu not sta ponoči dva!), že po tradiciji pa je posadka dokaj redoljubna in bolj ali manj uspešno vzdržujemo solidni red ves teden.
Dežja še ni, je pa mrzlo in v strahu pred gripoznimi in viroznimi tegobami hitro zaokroži zdravilo. Med vkrcavanjem in organizacijo projekta "vsaka stvar ima svoje mesto" urejam običajne predpotovalne formalnosti, kot so checking, finance, crew list in podobna birokracija. Samo za nas je iz baze v Splitu pripeljan genaker s pripadajočim okovjem in štrikovjem, zato pa je v avtomobilu zmanjkalo prostora za pomožni motor. Vedno prijazni Armano nam sicer ponudi, da nam ga naslednji dan nekam pripelje, vendar smo mnenja, da to ni potrebno. Če bomo že uporabljali bei-boot, bomo pač veslali.
Še vedno je mrzlo in vlažno in še vedno se bojimo gripe ... Na srečo je zdravila dovolj.
Kolegi iz Športnega kluba KRMAR na sosednji Šešuli so okoli treh že pripravljeni na odhod. Dogovorimo se za spremljanje po radiu in morebitno analiziranje tekočih zadev zvečer, če bomo slučajno blizu. Zdaj začenja deževati. Letos imamo na barki tudi bimini. Ostal je od poletja, ko je s svojo senco hladil poletne razvajene goste. Mene osebno ta zadeva pri jadranju moti, zdaj v dežju pride pa zelo prav. Posadka v kokpitu je na suhem (no ja, kar se dežja tiče ...), krmar sicer ne (razen v močni orci, ko sedi postrani), ampak krmarji so seveda itak pravi dedci in ne potrebujejo podobnih pomehkuženih igrač (ampak ostati suh je pa vseeno fajn ...). Še pred dežjem smo ujeli pravi trenutek za gasilsko fotografijo.
Še vedno je mrzlo in vlažno in še vedno se bojimo gripe ... Na srečo je zdravila dovolj.
Po običaju najprej premečemo štrike, tako da so speljani na način, kot si želimo (predvsem vang in gondoljeri). Pripravimo še vse za genaker, njegovo ogromno kvadraturo pa zložimo v sprednji toaletni prostor. Nazadnje fiksiramo bei-boot na sprednji palubi, dvignemo svojo zastavo in bolj ali manj smo pripravljeni na odhod. (Še vedno je mrzlo in vlažno in še vedno se bojimo gripe ... Na srečo je zdravila dovolj.)
Vse je urejeno, krama zložena, ladja pripravljena. Na vrsti je še poslednji taktični sestanek s "čitanjem dnevne zapovijesti" in potem ob 16:05 odhod. Nameravamo peljati do Drvenika Velog. Lep veter iz NW. Takoj dvignemo jadra in uberemo smer 240o. Namerno gremo precej na ven; na ta način vozimo v najugodnejšem vetru pa še hudi deževni fronti se izmikamo. Po nas sicer dežuje, ampak zahvaljujoč biminiju nam ni hudega. Gripe se več ne bojimo in zdravilo pospravimo ter ga nadomestimo z maneversko tekočino, tako da ob uspešnih manevrih lahko opravimo s tradicionalnimi obveznostmi (prvi požirek krmarju, potem pa po vrsti).
Lepa in umirjena vožnja s konstantno hitrostjo 5,7 vozlov. Veter in dež začneta naraščati in vožnja kmalu ni več tako prijetna (predvsem zaradi dežja). Zato se premislimo in obrnemo proti Rogoznici. Pred vhodom v preliv pred Rogoznico opazimo košček čistega neba v smeri SE. Še enkrat natančno (z ustreznimi pripomočki v rokah) premislimo in obvelja prvotni načrt - Drvenik Veli. Kolegi iz Šešule nam sicer po radiu sporočijo, da je tam vse polno in da se jadrnice že vežejo druga drugi na bok. Ker po dosedanji praksi z veliko gotovostjo domnevam, da obiskovalci Drvenika Velog ne uporabljajo majhnega in neuglednega pomolčka na severovzhodni strani luke, kljub temu vztrajamo na prvotnem načrtu. V skrajni sili bomo pač nadaljevali v Trogir, Maslinico ali Rogač. Vožnja je kar prijetna, sicer počasnejša (veter pada) in končno brez omembe vrednega dežja.
19:20 Naš pomolček je seveda prost in v miru se privežemo na desni bok. Voda ima 20oC in nekateri še malo zaplavamo. Odhod na tradicionalne požirke preskočimo (slabo vreme, gneča v edini delujoči gostilni, utrujenost ...). Sledi priprava večerje (ričet iz nekdanje Saševe picerije, solata zelje-fižol, Cirilino/Francijevo vino, potica Lojzetove tašče, torte, pecivo, keksi in podobni kup desertovja iz Nušine posebne shrambe) in njeno uničenje, čvekanje, 'družabne igrice' (hm, no ja, ne bomo se ponavljali ...), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ...
Po večerji in pripadajočih trapastih opravilih ladijskih malih dobimo obisk iz Šešule, ki so svojega skipperja lepo dali spančkat, oni pa šli kao v lajf. Malo se zasedimo in analiziramo tekočo problematiko. Jaz imam pravzaprav poln kufer vsega (v glavnem iz čisto osebnih razlogov/dogodkov prejšnjih tednov) in sem vse prej kot prijetna družba. Ko naši obiskovalci odrinejo domov, še malo sami pobesedujemo (romantična zabava v kokpitu iz vremenskih razlogov odpade), potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3).
|
Uvod |
Naslednji dan |
