Moj letošnji jesenski dnevnik je torej pred vami. Kot vam je že verjetno znano iz prejšnjih opisov, prazaprav ne gre za dnevnik, niti za potopis in še najmanj za ekshibicionistični poskus z literarnimi ambicijami. Gre le obujanje spominov na prečudovitih sedem dni soočanja z naravo, vetrom, valovi, Neptunom in Pozejdonom ter seveda s samim seboj.
Vse skupaj se je začelo praktično že takoj po zaključku lanskega jadranja, v realne okvire pa se je postavilo nekje sredi januarja 2000. Takrat sem sredi zasneženega Sarajeva ob dvanajsturnem gastarbajtarskem šihtu povezoval niti med Mariborom, Ljubljano, Radovljico in Splitom. Na moj kratek mail lanskim spremljevalcem je prišlo pet še krajših odgovorov z eno samo besedo: "grem". Dva odgovora sta bila žal negativna. Kandidatov na "waiting listi" je več kot preveč in v soglasju s preostalo peterico sta bili manjkajoči mesti hitro popolnjeni. Potem so sledila samo še logistična dogovarjanja, pobiranje denarja, načrtovanja in seveda tudi kondicijske priprave v različnih oblikah. Vmes je bil ob koncu aprila klic vetra premočan in v popolnoma drugačni zasedbi sem prejadral en teden v približno istem akvatoriju. (Upam, da bo tudi ta opis našel pot v internet.)
Mesec dni pred odhodom pa hude komplikacije. Ni dosti manjkalo, pa bi jaz ostal doma. Potem je padel v vodo še avtobusni prevoz, pa vreme je nagajalo ... Vse te težave so na meni pustile svoje sledi. Ampak končno je prišla tista ura, ko smo šli na pot. Sveto sem si zadal za nalogo, da vse grdo pustim doma. Ni se mi ravno čisto dobro posrečilo, ampak s pomočjo Cirile, Nuše, Francija, Igorja, Lojzeta, Nika in Saša je kar šlo.
Naš sedemdnevni dom je bila Katarina - spet jadrnica serije Bavaria 41H (tokrat zame že tretjič):
Več o njej v posebnem poglavju (glej zgornji rob).
Tudi posadka ima posebno stran (glej zgornji rob), tukaj si oglejmo le enega od naših gasilskih posnetkov:
Zdaj pa vabljeni na pot - s klikanjem po levem stolpcu ali pa kar po vrsti!
|
Prvi dan |