Zunaj še vedno piha jugo. Verjetno bomo raziskovali zahodno obalo Brača.
07:00 Vsi so že zunaj in zač se obične jutranje aktivnosti. Jaz sem seveda spet v morju, saj si svojih rednih jutranjih morskih meditacij ne pustim odvzeti. V morje skočtudi Niko, drugi pa raje uživajo na suhem. Nuša in Franci obišča trgovino, drugi pa pripravimo zajtrk. Ne bi se rad ponavljal, saj je vsem že menda dolgo jasno, da niso naši zajtrki ničosebnega: nekaj vrst salam, nekaj vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, nekaj ostrega (seveda izključno v medicinske namene) ter izjemoma pečena slanina z jajci. Vmes poslušamo vremensko napoved, a ne zvemo nič koristnega. Zajtrku sledi še generalno čiščenje jadrnice od zunaj in znotraj (eni se sicer znajdejo), potem pa je že čas za odhod.
09:10 Takoj po izplutju nas pograbi jugo, vendar ga Niko za krmilom brez težav obvladuje. Je pa zato na štrikih nekaj več dela. Otok Šćedro obplujemo na vzhodnem koncu, potem pa med njim in Hvarom nekajkrat letamo. Manevri so praviloma brezhibni, ve pa se tudi, kaj brezhibnemu manevru sledi. Pri enem od viranj pride do manjše poškodbe pri lastniku treh prstov, ki se po nepotrebnem znajdejo med zataknjeno škotino in jamborom. Ladijski medico predpiše Miospray, led, naklofen, in še nekaj ustreznega razkužila za oralno uporabo. Še vedno piha jugo, le da ni več tako zelo močan. Je pa zato sončno in vožnja nenaporna. Razen krmarja in škotista imajo drugi prosto za izležavanje in nastavljanje (soncu seveda). Edina resnejša skrb je borba proti dehidraciji.
Pred Paklinskimi otoki ista morje in veter malo bolj divja, še vedno pa smo edini, ki vozimo na polno perje. V polni hitrosti najprej švignemo mimo otočka Pokonji dol, potem pa v kanalu med Paklinjaci inHvarom prehitimo neko modro jadrnico. Sredi prehitevalnega manevra izvede naša članica posebno predstavo za prehitevano jadrnico in oni reveži skoraj izgubijo oblast nad krmilom.
Na željo deklet iščemo "Plavo laguno" - prostor, kjer bi se za kakšno uro zasidrali in izkoristili izjemno sončno pripeko. Poskusimo vse N uvale Paklinskih otokov, a zaradi močnega in sukajočega vetra ni nikjer varno. Zato poskusimo na severozahodni obali Hvara in spet obiščemo cel kup zalivčkov, a tudi tu ne gre. Da je stvar lepša, se pojavijo še težave pri navijalnem bobnu od genove. V neprijetni bližini obale se kar pomučimo, da zadevo uredimo. Končno se uspemo prebiti v uvalo Parja, kjer je na enem koncu znamenita lovsko-navtična gostilna, na drugem pa so privezne boje. Tu je relativno mirno, tako da izkoristimo priložnost za malico in kopanje v še kar topli vodi.
16:30 Odhod proti Splitskim vratom. Za krmilom je Saš. Jugo se ne pusti hecati in Saš ima obilo dela, škotisti pa tudi. Na pol poti kanala je potrebno jadra malenkost skrajšati. Zdaj gre lažje in vožnja na levi škoti je divje prijetna. Proti Splitskim vratom vozi precej na levi in iz čisto druge smeri še ena jadrnica, ki je na prednostnem kurzu. Očitno pa smo precej hitrejši in se s tem ne obremenjujemo. Drugače pa je s trajektom desno zadaj (nekje iz smeri Starigrada), ki nas dohiteva in s katerim smo na "koližn kurzu". Izračuni kažejo, da se bomo z njim srečali točno sredi Splitskih vrat med Šolto in Bračem in še pod vtisom pravkar minule grške katastrofe lahko samo upamo, da trajektni kapitan ne gleda v bifeju kakšne fuzbalske tekme. No, skrb je odveč; trajekt športno spremeni smer in po vseh predpisih spoštuje našo prednost. Mi pa tudi tega ne zlorabljamo in vozimo kar se da direkt na otoček Mrduja, ki ščiti vhod v Milno na Braču. (Mimogrede, s tem otočkom je povezana simpatična legenda: Prebivalci Brača in Šolte so se prepirali, čigava je Mrduja. Pripadla bi naj tistemu otoku, ki je bližje. Potem so Bračani ponoči Mrdujo privezali na vrvi in jo celo noč vlekli k sebi. Zdaj je dejansko bistveno bližje Braču). Takoj, ko prevozimo najožji del vrat, razpnemo vsa jadra na polno in elegantno nagnjeni izkoristimo maksimalni učinek vrtinčenja vetra v Splitskih vratih.
Ker smo pred dvema letoma zaman skušali prenočiti v sosednjem zalivu Bobovišće, je sedaj priložnost, da si ga vsaj ogledamo. Z motorjem počasi obplujemo oba kraka. Severni se nam zdi dokaj plitek, sicer pa je videti lepo sidrišče. Južni krak z vasico je natlačen, obala med obema krakoma pa nič kaj simpatično pozidana s "skromnimi" vikendicami. Res je, da so nekatere od teh vil zelo okusno urejene, vendar je onih kičastih več. Ob motoriranju še sprememba na krmilu.
18:40 Pristanek v marini na Milni na Braču. Marinski pomoli so sicer polni, zato nam lokalni marinec odredi prostor na nasprotni obali točno pred vrtom gostilne Gajeta. Gre sicer že za del mesta, vendar spada ta privez še pod okrilje marine. V Gajeti opravimo s tradicionalnimi požirki, potem pa se odpravimo v znano Palmo na večerjo. Lastniku in kogotu hitro pokažemo, da nam ne more blefirati s "specijaliteti za glupa nemška turist". Prijetno druženje zaključimo v solidni družbi treh velikih orad in dveh brancinov. Cena je zelo ugodna, še posebno za financministra, saj gre iz skupne blagajne le pijača, medtem ko tokrat večerjo časti nekdo od posadke.
Trapastih opravil ladijskih malih tokrat ni, romantična zabava v kokpitu, čvekanje, smeh, razneženost, izpovedovanje globokih resnic in podobno pa je. Zaradi nevarne bližine našega kokpita ima natakar gostilne Gajeta nekaj več poti, kot sicer. Je pa profesionalna postrežba s konjaki v kokpitu pred zavistnimi očmi Gajetinih gostov in mimoidočih tudi nekaj izrednega. Proti polnoči samo še Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3).
|
Prejšnji dan |
Naslednji dan |
