4. dan - Torek, 25.4.2000
(Lumbarda - Pomena - Korčula)

Zjutraj smo ugotovili, da je ponoči dež opravil delo namesto nas - čiščenje jadrnice. Res da je bilo zjutraj vse zelo mokro in vlažno ter se ni hotelo posušiti, vendar pa nas to ni oviralo pri čim hitrejšem odhodu. Dež pa ni opral samo naše jadrnice, ampak tudi nebo. Bilo je brez oblačka in sonce je močno pripekalo. Nočno slabo vreme se je prelevilo v prelep dan.

Začel se je nov dan, vožnja proti Mljetu. Kot ponavadi tudi tokrat nismo delali izjeme in smo najprej vozili na motor. Ni še minilo dosti časa, ko smo bili veseli, da še nismo razpeli jader. Nekdo se je namreč malo preveč opogumil in splezal na čisto zadnji konec jadrnice. Davor nam je ravno razlagal, kako je treba ravnati v situaciji, če človek pade v morje.

Kot da bi nas tista oseba poslušala in sklenila prikazati situacijo, ji je spodrsnilo in naenkrat smo slišali kriki ter v vodi videli samo še glavo. Res, da smo se prestrašili, vendar nismo pozabili svojih nalog in prejšnje razlage in ukrepali smo tako kot treba. Simon je hitro stekel v podpalubje in na kontrolni deski pritisnil tipko MOB, ki si zapomni trenutne koordinate, tako da bi se lahko vrnili na isto mesto. Krmilo je prevzel Davor, ki je imel tudi največ izkušenj in hitro obrnil jadrnico. Ostali pa nismo umaknili oči od plavajoče glave, da je ne bi izgubili. Nekdo je še pravi čas odpel rešilni obroč, vendar le-ta ni veliko pomagal. Dokaj hitro smo se vrnili in kmalu smo bili spet vsi na krovu. Na srečo ni bilo nič hujšega, le kratke hlače so ostale izgubljene v morju, oziroma jih je v zameno za rešitev vzel Pozejdon kot odškodnino. Moramo priznati, da žrtev res ni bila prevelika. S tem smo pa tudi ugotovili, da je naša pripravljenost dobra in da vsak ve, kaj je v taki situaciji treba storiti. In kaj je bil vzrok za padec v vodo? Ne boste verjeli, ampak vsega je bila kriva krema za sončenje in mastne roke...

Že opoldan smo pristali na Mljetu. Ker ni bilo boj, smo morali pristati na lastno sidro. Prvi poskus se nam je sicer ponesrečil, vendar je bila kriva čudna podlaga v morju, zato pa nam je drugi poskus popolnoma uspel in varno smo pristali na rit. Ni kaj, vaja dela mojstra. Kot ponavadi se tudi tokrat nismo hoteli prikrajšati za izlet po Mljetu. vendar pa nas je tokrat vodila še neka druga misel. Ta otok je nekaj prav posebnega, še bolj kot ostali otoki, ki smo jih obiskali. Cel otok je namreč naravni park, kjer se je prepovedano voziti z avtomobili. V ta namen je treba najet posebni avtek. To pa niti ni čudno, saj je narava ta otok še posebej nagradila. Na sredini otoka se nahajata dve slani jezeri - Malo in Veliko. Kot že ime samo pove, se razlikujeta po velikosti. Veliko jezero je na eni strani z ozkim kanalom povezano z morjem, na drugi pa z Malim jezerom. Zaradi tega se je v jezerih ustvaril šibek tok, ki pa se zelo poveča v kanalu med jezeroma. Ta kanal je bil kaka dva metra širok in par metrov dolg.

To ga je naredilo za pravo atrakcijo za turiste, kot smo bili mi. Kanal je ravno dovolj globok, da smo se lahko po toku spustili iz enega jezera v drugega in jasno je, da je bilo treba tak "canyoning" takoj sprobat!. Še boljše kot v Fontani! Voda ni bila posebno mrzla, zato to ni bil noben problem. Kljub temu sva se opogumila samo midva z Denisom. Naša svizca Rok in Simon sta se hitro naveličala naše družbe in se odpravila naprej ob jezeru. Kmalu so jim sledili še ostali željni hoje, meni pa je bilo tega dovolj in sem se zasidrala kar pri kanalu. Po dolgem času je malo samote kar pasalo.

Kaj se je medtem dogajalo z ostalo posadko, bo opisala Sonja: "Mojco smo pustili meditirati v samoti, saj smo starši svojim otrokom tudi težavni, če smo skupaj na malem prostoru 24 ur na dan. Odpravili smo se na sprehod ob jezeru. Pokrajina je prekrasna, vse zeleno in v cvetju, borovci dišijo, prva gostilna pa se je tudi že videla. Davor in Pik sta se usidrala že pri prvi mizi, da si privežeta trpečo moško dušo. Rok in Simon sta se tudi želela osvoboditi staršev in sta se odpravila naprej ob jezeru do Solin, kjer je preliv med jezerom in morjem. Pot je bila daljša, kot sta mislila, Soline pa so vas in ne soline, kjer pridobivajo sol. Razočaranje je bilo veliko, a lepote Mljeta sta vseeno bolje spoznala kot mi. Naša pogumna najstnika in seveda športnika sta tudi preplavala preliv in pri kopanju ob obali ujela omaganega in rahlo mrtvega morskega psa. Po hudi borbi je bil morski pes zares mrtev (če hočeš vedeti podrobnosti o borbi, beri knjigo Starec in morje). Midve z Ireno, kot trpeči slovenski delovni ženi in materi, se nisva hoteli pridružiti možema v gostilni, saj sva bile tudi midve potrebni miru in svobode. Odpravili sva se na očiščujočo pot navkreber, proti cerkvici svetega Nikole. Malo sva se spotili, malo naklepetali in že sva bili pri majhni kamniti cerkvici. Še malo navkreber; pri okostju stare zapuščene hiše se nama je odprl razgled na zeleno dolino in idilično vasico. Tišino je zmotilo le oddaljeno meketanje, še midve sva obnemeli. Na povratku sva imeli še bližnje srečanje z oslom. Na mojo posebno željo me je Irena slikala s tem simpatičnim osličkom. Seveda kasneje niso izostale pripombe o sliki: "Katera je že Sonja?"

Po napornem sprehodu sva si tudi midve povrnili moči z originalno, zdravilno mljetsko travarico in potolažile osamljena moška."

Okoli treh smo se spet znašli na ladji, le v malo okrnjeni obliki. Svizca sta izginila, oziroma se še nista vrnila iz tavanja. Pa kaj zato. Tudi mi smo imeli kaj za počet. Pravzaprav smo morali še eno stvar naštudirati in to brez vednosti gospoda kapitana in gospe kapitanove (po domače Sonje in Davorja). Ta dan je minilo točno 19 let od njune poroke. Takega dogodka pa ne smemo pustiti, da kar tako mine. Zato smo skovali zaroto in ga sklenili proslaviti. S Pikom sva se usidrala v trgovini s spominčki in iskala nekaj primernega. Vse, kar sva našla, so bili prstani iz kamna ali nečesa podobnega in komaj sva izluščila največja in upala, da bosta ustrezala. Priložnost za prstane pa ta dan še ni prišla. Za to smo čakali na posebno priložnost. Vendar smo morali počakati še dva dni. Prstana pa sama po sebi ne pomenita ničesar, bila sta le del posebnega obreda, ki ga bosta opravila preroka svizca. In kakšnega obreda? Tudi obred je bil nekaj posebnega. Imela bosta to čast, da se bosta kot prva poročila pod edino pravo svizčevo religijo.

In od kod naenkrat vsi ti svizci? Ja od kod drugod, kot pa iz tiste reklame za čokolado. Le da sta Rok in Simon v tem odkrila globlji pomen, saj se jima je prikazal sam sveti svizec, in tako se je začela njuna pot preroka. Vendar pa, kot sem že omenila, čas za ta obred še ni prišel, priprave so namreč zahtevale veliko časa. Ker pa je vse skupaj moralo ostati velika tajnost, je bilo ta čas na tako majhni jadrnici težko najti. Kljub temu je obstajala nevarnost, da naša slavljenca ne bi česa posumila, zato smo jima pač pripravili slavnostno večerjo kot nekakšno krinko.

V pristanišču pa v tem času nismo bili več sami. Pristalo je še nekaj jadrnic in pa neka turistična ladja Mila Majka, ki nas je vztrajno zasledovala na naši poti. Vsi smo bili že zelo lačni, ko se nas je sreča usmilila in sta svizca pritavala nazaj z težkim bremenom na hrbtu. Kaj se je skrivalo zavito v majici smo hitro ugotovili in začudeno gledali dober meter velikega morskega psa. Svizca sta povedala, da sta ga našla nasedlega na obali, kjer se veliko jezero stika z morjem. Na našo žalost pa sta ga našla že mrtvega in ga nismo upali pojesti. Vendar pa smo mi edini vedeli, kako sta ga dobila in tudi slika tega ni povedala. Pa naj si vsak misli kaj hoče. Tudi naši sosedi so ga radovedno opazovali in ko smo odpluli, smo ga prepustili njihovemu fotoaparatu.

Naše slavnostno kosilo je dobro uspelo. Da pa na našem prihodnjem vedenju ne bi kdo kaj posumil, je Pik pripravil tudi cel govor in tudi napovedal da se bo v bližnji prihodnosti zgodilo nekaj posebnega. Začeli smo razmišljati o možnosti, da bi odpluli dalje, vendar smo se na koncu na našo žalost morali odločiti da ostanemo, saj nam jo je spet zagodel veter - maestral, ki je ponehal. Kljub temu smo po poldrugi uri dvignili sidro in se odpravili na nočno vožnjo, ki se je pričela ob pol osmih. Spet nekaj novega in prav tako razburljivega!!!! Kar hitro smo bili že na obeh jadrih in s polno hitrostjo drveli proti marini na Korčuli. Tako, kakor je bilo čez dan vroče, je bilo zdaj mrzlo. To pa nam ni pobralo dobre volje. Toplo smo se zavili v skoraj vse, kar smo imeli in se smejali vetru, ki nam ni mogel do živega.

Na nočni vožnji pa preti še nekaj nevarnosti, ki so čez dan nepomembne. Čez dan se namreč poleg na navigatorje lahko zanesemo še na lastne oči in poznavanje okolice, ponoči pa smo popolnoma odvisni od sposobnosti navigatorja in na opazovanje svetilnikov. Ti so edina orientacija na poti. Ni nam preostalo drugega, kot da našo usodo predamo v roke našima navigatorjema, Simonu in Roku. Ta dva sta se kar usidrala za navigacijsko mizo v podpalubju in nas varno vodila med čermi proti našemu cilju. Ker pa sta morala imeti neko orientacijo, sta nas sproti opozarjala, na katere svetilnike moramo biti pozorni. Vsi svetilniki so označeni tudi na pomorskem zemljevidu, da pa jih ne bi zamenjali, je napisano tudi, kake barve žarkov imajo, kolikokrat na sekundo utripnejo v kakšnih presledkih in v kakšnih skupinah. Tako nek svetilnik rdeče utripne po štirikrat na 15 sekund, neki drugi pa po dvakrat na 6 sekund belo. Pri vožnji najprej, ko smo še zelo oddaljeni od svetilnika, vozimo na svetilnik, vendar je kasneje smer potrebno spremeniti. S pomočjo svetilnikov se tako nismo le izogibali plitvinam in čerem, ampak smo tudi natančno vedeli, kje smo.

Približno na polovici smo morali spustiti jadra in nadaljevati na motor. Ob enajstih pa smo končno zagledali naš cilj in tisti, ki smo še ostali budni smo začeli iskat prostor za pristanek. Marina je namreč bila zelo velika in tista ta prava. Prostor smo našli nekje na koncu enega od pomolov in kljub temi izkušeno pristali. Kljub našim upom, da bomo ostali neopaženi, nam je oskrbnik takoj priskočil na pomoč, kar je pomenilo, da bo treba plačati. Pa ne njegove pomoči ampak sam privez v marini.

Tako se je končal še en dan našega potovanja, ki je bil tudi eden daljših in lepših dni. Tako pač je, če greš prvič na jadranje, vsak dan izveš nekaj novega in dobiš neko novo izkušnjo. Vsak dan je unikaten in ga ne moreš nikoli več ponovit, saj na njega vpliva vse preveč dejavnikov.

Iz skipperjevega dnevnika:

Ob polnoči nas preseneti huda nevihta. Glavni vhod je ostal odprt, tako da imamo v salonu poplavo. Ker smo namenjeni na Mljet in si tam želimo privoščiti obilo časa, se odločimo za zgodnji odhod (08:33). Ura: 09:06 Pozicija: 42⁰53,622' N 017⁰13,516' E - pride do nesreče: "Man-over-board"! Manever izpeljemo brezhibno in razen nekaj strahu ni hujšega. Ob 10:33 pristanemo na rit in lastno sidro pred hotelom Odisej v Pomeni na otoku Mljetu. Zvečer najprej razmišljam o vožnji proti Lastovu ali Brnu na Korčuli, vendar veter narašča in ni ustrezen za nočno vožnjo v tej smeri. Zato se ob 19:36 usmerimo nazaj proti mestu Korčuli. Kljub noči, ki se spusti, lepo jadramo in si dajemo duška z nočno navigacijo. Čeprav to ni preprosto, je posadka imenitno opravila vse navigacijske naloge: iskanje in opazovanje svetilnikov, določanje pozicije na klasični način in kontrola s pomočjo GPS-a, beleženje pozicije na karto, načrtovanje kurzov itd. Zato se spretno izognemo vsem neoznačenim čerem in po optimalni ruti priplujemo v Marino Korčula ob 23:00.

Prevožena razdalja: 31 Nm