3. dan - Ponedeljek, 24.4.2000
(Prigradica - Korčula - Lumbarda)

Ker se je iz neznanega razloga naša zastavica snela, smo tudi ta dan pred izplutjem morali opraviti "obred" obešanja zastave. Tokrat se je za nalogo prostovoljno javil Rok, ki je kmalu bingljal ob jamboru. Seveda je bila tudi tokrat naša dolžnost ovekovečiti trenutek s fotoaparatom.

Že ob pol desetih smo Prigradico začeli izgubljati iz oči. Predvidena smer za ta dan je bila Korčula. Že ime samo napoveduje marsikaj zanimivega in lepega. Seveda pa nam ni bil najpomembnejši cilj, ampak pot, ki je vodila do tega cilja. Nismo se dali zamotiti velikim valovom in že kmalu po odhodu smo, tokrat že izkušeno, razpeli jadra. Vsi smo poprijeli za ustrezne štrike in že je veselo plapolalo najprej glavno, potem pa še sprednje jadro. Takoj, ko smo uspešno izpolnili povelje, se je pričel pogovor z ribami skozi okna na eni strani podpalubja. Vodoravnost nas je pustila na cedilu in morali smo si najti kar najbolj udoben položaj na nagnjeni jadrnici. Najprej se nam je vse zdelo zelo nenavadno in smo bolj iz veselja kot iz strahu izpustili nekaj krikov in se predali adrenalinu. Počasi pa se nam tak položaj ni zdel več nič nenavad-nega in se predali užitkom jadranja. Večinoma smo bili tako nagnjeni, da je bil bok jadrnice v vodi. Ogromni valovi so nas premetavali po morju kot igračko. Vseeno pa je bilo užitek gledati, kako hitimo po razburkani morski gladini z razpetimi jadri. Mislim, da premetavanje ni nikogar več motilo, vsaj jaz sem v tem uživala.

Za popestritev dneva je poskrbel še policijski čoln, ki se nam je začel približevati. Nismo se mogli upreti komentarjem in že se je od ne vem koga zaslišalo: "Mogoče nas je dobil radar in smo vozili prehitro?" Odgovor ni preveč zaostajal: "To pa ne bi bilo preveč dobro. Če nam dajo za pihat, smo v riti." Za nami je bilo namreč že toliko manevrov, da so bili skoraj vsi že malo............ vendar pa smo tokrat imeli srečo in patruljni čoln najbrž ni iskal nas, saj ni prekinil naše poti.

Čez nekaj časa nas je sreča zapustila, saj se je veter tako obrnil, da ne bi imelo več smisla nadaljevati z jadri. Morali smo se ukloniti povelju kapitana in spustiti jadra ter oskruniti mir z motorjem. Škoda. Za kratek čas se me je usmilil krmar in mi prepustil krmilo. Kraj za malico smo našli v lepem in mirnem zalivčku, ob katerem stoji vasica Luka Banja. Ker ni bilo ustreznega pomola, smo se usidrali sredi zalivčka. Pa nas to ni posebno motilo, saj smo hoteli sprobati tudi našo "spretnost" sidranja, pa tudi lepše je bilo tako. To sta obžalovala le Rok in Simon, ki se jima je zahotelo tavanja, pa sta se odločila sprobati gumijasti čoln.

Na njuno žalost sta kar hitro ugotovila, da motorček nima bencina, o veslih pa ni bilo ne duha ne sluha. Ker se tavanju kljub temu nista nameravala odpovedati, smo jima ponudili kup predlogov.Še najbolj sprejemljiv je bil ta, da namesto vesel uporabita plavutke in noge. Nič na slabšem ne bi bila, če bi kar odplavala, pa vendar je bila ideja s plavutkami bolj zanimiva. Nekdo pa je moral poskrbeti tudi za naš smeh. Ko smo se najedli in nasmejali ter sta se fanta vrnila nazaj, oba premočena, smo nadaljevali pot proti zastavljenemu cilju - Korčuli.

Kmalu smo bili tam in se privezali na bok. Sledil je ogled mesta, obujanje spominov na daljno preživele počitnice na tem otoku in nekdo se je spomnil, da je nekje na tem otoku hiša Marka Pola, ki bi si jo bilo vredno ogledati. Spravili smo se na iskanje, ki smo ga uspešno zaključili s sprehodom po njegovi hiši, oziroma kar je pač od nje ostalo. Otok je bil razen z ljudmi gosto poseljen tudi z mačkami, ki so bile vse po vrsti živo oranžne barve. Najprej se nam je to zdelo čudno, ko pa smo kasneje zagledali starega oranžnega mačkona, nam je bilo vse jasno. To, kar smo od Korčule videli, je bilo vsekakor dovolj, da smo se tisti, za katere je to bilo prvič, prepričali o njeni lepoti.

 
Ker pa smo sklenili naše počitnice preživeti tudi čimbolj koristno, je Pik poskrbel za naše zgodovinsko izobraževanje o otokih, ki smo jih obiskali. In mislim, da bi se vsi strinjali z mano v mišljenju, da je nalogo več kot dobro opravil.
  
Ko smo brezskrbno sedeli na pijači in uživali v miru, so se od nekod vzeli veliki valovi, ki so ogrozili našo Stinivo in jo pritiskali ob pomol. Nič nismo odlašali in hitro smo se podali reševati situacijo. Zadeva nam je uspela in kmalu je bila Korčula le še pika na obzorju... Odhod ni bil lahek, saj so nam nagajali valovi in veter, vendar je Pozejdon sedaj imel opraviti z že izkušeno posadko in jadrnica je bila v naših rokah varna. Za nagrado smo takoj razpeli jadra in se namenili proti Lumbardi, kjer smo sklenili prenočiti. Marina je bila bolj divje sorte, točno po našem okusu. Ker je bilo privezanih že kar nekaj ladij, so nam situacijo olajšali neki Italijani in nam pomagali varno pristati.

Ta dan je bil glede prevožene razdalje uspešnejši od prejšnjega za kar 8 milj. To je bil že ta pravi jadralski dan, takšen, kot sem si predstavljala potek našega jadranja. Po pristanku nas je razveselila še novica, da smo jadrali v enakih okoliščinah, kot smo bili prvi dan prisiljeni uporabili motor. To nam je vsekakor dvignilo samozavest. Zdaj nam je bilo končno jasno, zakaj pravi jadralci prezirajo uporabo motorja.

  


Iz skipperjevega dnevnika:

Odhod ob 09:25. Takoj ko se oddaljimo od Prigradice, dvignemo jadra. Vetra je dovolj, tako da smo pošteno nagnjeni. Naša hitrost ne pade pod 5 vozlov. Do poldneva naredimo kar nekaj manevrov. Veter narašča do 25 vozlov, v sunkih tudi do 30. Lepa orca! 12:00: prečkamo 43. vzporednik! V zadnjem WC-ju je prišlo do majhne poplave in svizca se morata lotiti črpalk. Ob 12:20 smo na poziciji 42059,089' N 017001,270' E imeli težave - veter se je obračal, krajšanje je bilo neuspešno in nepričakovani reful nas je obrnil v "zaustavni položaj". Morali smo spustiti jadra, da smo se lahko izvlekli. Postanek na sidru v Luki Banji ob 12:58 za malico. Čez dobro uro odrinemo dalje in ob 16:25 smo privezani na boku v zahodnem pristanišču mesta Korčula - najlepšega korčulanskega mesta. Čez nekaj časa se dvigne veter in barko močno pritiska na obalo, tako da se moramo umakniti. Usmerimo se proti Lumbardi (še vedno na otoku Korčula). Najprej pa za hec objadramo skrajni rt otoka - Rt Ražnjić. Po treh Nm se obrnemo nazaj. Viziramo otok Bisoče, ki varuje vhod v Lumbardo, in tik pred njim brezhibno zaplujemo proti Lumbardi. Ob 18:25 pristanemo v divji marini Lumbarda.

Prevožena razdalja: 33 Nm

 


Prejšnji dan
   Naslednji dan