5. dan - Sreda, 26.4.2000
(Korčula - Palmižana)

Šele zjutraj se je marina, v kateri smo bili, pokazala v pravi luči. Do zdaj na našem jadranju še nisem videla toliko jadrnic privezanih na enem mestu. Če pa smo že plačali za marino, smo tudi dodobra izkoristili njene ugodnosti, kot so tuš in podobno. Naši lasje so res že bili potrebni pranja. Medtem sta naša svizca poprijela za delo in, kot se spodobi, do belega zribala Stinivo.

Okoli desetih je Stiniva zapustila marino in pustila na kopnem Ireno, Sonjo in mene. Moški del posadke je peljal Stinivo jest na pumpo, saj je bila že pošteno lačna. Me pa smo poskrbele za ostale stvari, ki jih je bilo treba priskrbeti na kopnem. Tako smo šle kupit filme za fotoaparate in ostalo nam je še dovolj časa za pijačo. Ravno nam je postajalo dolgčas, ko se je začela približevati Stiniva. Hitro smo šle na pomol in se vkrcale. Kmalu je Stiniva s polno paro hitela novim dogodivščinam naproti.

Jadrnice pa nismo dolgo pustili porabljati komaj pridobljene hrane in razvili smo jadra. Pričakovali smo maestral, vendar ga ni bilo nikjer videti, torej očitno velja tisto, da ponavadi spi od 12.00 do 14.00. Bomo pač počakali. Medtem sem jaz prevzela krmilo in se trudila obdržati kar največjo hitrost v tako šibkem vetru. Ker so se želeli preizkusiti še drugi, smo se pri krmilu začeli izmenjavati. Veter se je počasi okrepil, a je pihal v napačno smer. Ni nam preostalo nič drugega, kot da smo letali - vozili cik - cak. To je šlo precej počasneje, kot če bi imeli ugoden veter, je pa zato mnogo bolj zabavno. Tudi pri krmilu je stvar postala težja. Da bi čim hitreje napredovali, smo morali voziti čim bolj proti smeri, v katero smo bili namenjeni, pri tem pa toliko vstran od te smeri, da nismo izgubili vetra. Po domače povedano smo morali voziti na skrajnem robu vetra. Če si preveč zavil iz te smeri proti smeri cilja, si izgubil veter v jadrih in izgubil veliko hitrosti. Ker pa je bila smer, v katero smo vozili precej napačna, smo vsake toliko časa morali popolnoma menjati smer in dobiti veter v drugo stran jader. Od tod tudi pride ime cik - cak. Pri obratu je imel prav tako pomembno vlogo krmar, kot ostala posadka. Na eni strani je ravno v določenem trenutku treba potegniti za vrv sprednjega jadra - škotino, hkrati pa je treba drugo škotino na drugi strani popuščati. Za to sta potrebna dva. Kmalu smo manevre obvladali in si razdelili naloge. Za krmilom smo se menjavali po vsakem obratu, da je vsak izkusil ta trenutek. Spet nam je bila v veliko pomoč dobra razlaga. Veter se je kmalu okrepil (na okoli 20) in kljub temu, da smo bili zelo nagnjeni, smo obdržali smer.

Okoli osmih sem spet prišla na vrsto za krmilo. Začela se je nova lekcija, poleg vsega sem morala paziti še na valove in sicer pod kakim kotom jih je najbolje sekati, da nas čim manj premetava. Sprva je bilo težko, ker hkrati nisem smela skreniti iz smeri, vendar sem počasi osvajala tudi to lekcijo.

Medtem se je stemnilo. Spet nekaj novega. Prvič za krmilom ponoči. Moja naloga je bila voziti na svetilnik Pokonji dol, kot sta izračunala navigatorja. Ko smo se približali, naj bi ga obšla z leve, vendar zaradi vetra ni šlo. Tako mi je preostala desna stran. Vse skupaj je postajalo vedno bolj razburljivo. Svetilniku sem bila vedno bliže in čeri so se že dobro videle. En sam napačen obrat krmila, pa bi izgubila veter, ali pa s pridobljeno hitrostjo zapeljala direktno v svetilnik. Adrenalin je narasel in držala sem se predvidene smeri ter se zanesla na ostalo posadko ter njihovo hitrost, če bo treba vključiti motor in zviti jadra. Še malo... in USPELO MI JE!!!!!! Za las. Zdaj je bil na vrsti obrat in tudi tu je šlo vse po maslu. Vendar pa smo zdaj bili v nekakšnem kanalu, kjer se je veter zelo muhasto obnašal. Zato tudi ni čudno, da se naslednji obrat ni posrečil. Ta je bil pri robu Paklinskih otokov. Dvakrat smo skušali popraviti a ni šlo, zato je bil čas za akcijo. Prešaltali smo na motor in spustili oz. zvili jadra. Bila je že trda tema. Krmilo je prevzel Davor. Pred tem smo opazovali druge jadrnice in ugotovili, da so tudi one vklopile motor, nekatere še pred nami. To pomeni, da kljub vsemu nismo tako slabi.

V tem pa se je pred nami pojavilo nekaj čudnega. Izgledalo je kot nekakšen bel, osvetljen trikotnik, kmalu pa smo ugotovili, da se premika. Davor je prvi v njem prepoznal jadrnico, ki pa je imela prižgane luči, namenjene uporabi pri sidranju. Med vožnjo jih ne bi smela uporabljati. Ostalih, potrebnih navigacijskih luči pa sploh niso imeli prižganih. Dohiteli smo jih in zapeljali čim bliže. Spoznali smo, da gre za knedličke, ki očitno nimajo pojma o jadranju. Kapitan jih je v angleščini nagovoril in jim povedal, da delajo narobe, a si niso dali dopovedati. Bili so na jadrih in res so izgledali nekako izgubljeni. Mogoče pa je pijača imela prste vmes...

Malo pred deseto smo se znašli v Palmižani, nam že poznani marinici. V pristanišču je razen nas bilo samo par jadrnic. Večina posadke je takoj mrknila, štirje pa smo ostali budni, saj smo bili še lačni. Za to pa ostaja zdravilo in kmalu smo polnih želodcev sedeli ob prazni mizi. Spet nam je prišla na misel tista jadrnica z lučmi za sidranje. Ker je to lahko nevarno za ostala vozila, je kapitan sklenil poklicati obalno stražo in jih prijaviti. Dobri nameni mu niso nič pomagali (na srečo knedličkov - kot v šali rečemo Čehom), saj se po radiu ni nihče javil. Pa takšna obalna straža!!!!

Tokrat smo imeli večjo srečo kot na Korčuli in smo bili dovolj pozni, da nam niso računali. Zato smo računali tudi na zgodnji odhod. Na urniku je bil Hvar.

Iz skipperjevega dnevnika:

Odhod iz Marine ob 10:06. Sledi dolga vožnja v stalni orci proti Palmižani. Potrebni so stalni manevri (letanje) v približno polurnih intervalih, pred otokom Šćedrom in vhodom v preliv med mestom Hvar in Paklinskimi otoki pa še pogosteje. Hitrosti variirajo od štirih do šestih vozlov. Svetilnik Pokonji dol za las pustimo na levem boku, ampak s tako natančno vožnjo prihranimo vsaj pol ure. Na robu Paklinjakov smo ob 20:45 in tu je zdaj zaradi obračajočega se vetra malo težje natančno voziti in manevrirati. Po dveh neuspešnih letanjih spustimo jadra in nadaljujemo proti Palmižani z motorjem. V Marini Palmižana pristanemo ob 21:40.

Prevožena razdalja: 46 Nm

 


Prejšnji dan
   Naslednji dan