Kot sem napovedala že včeraj, smo danes štartali že pred sedmo. Jaz
sem takrat še spala, saj sem bila preveč izmučena še od prejšnjega
dne. Do Hvara sem se že prebudila, tam pa nas je čakalo spet novo
doživetje. V pristanišču je bila velika gužva in ni bilo več prostega
prostora. Zato smo izrabili še eno zanimivo mornarsko navado -
privezali smo se na bok neke druge jadrnice. Jaz sem ostala na ladji
in si vzela malo časa za sebe, ostala posadka pa se je odpravila na
kavico na Hvar. Ker mene ni bilo zraven in ne vem natančno, kaj se je
v tem času dogajalo, bo ta izlet opisala Sonja:
"Skozi mesto, med
starimi, dobro ohranjenimi hišami mediteranske arhitekture smo se
odpravili na tržnico. Seveda je bila prva na vrsti kavica in
travarica, v načrtu pa je bil tudi nakup sveže hrane, saj smo si po
petih dneh ladijskih zalog zaželeli malo drugačne, morske hrane.
Nakupili smo sadje, zelenjavo in malo tekočih zadev za premagovanje
morskih strahov. Na moje veliko veselje, saj sem bila sanitarni
oficir, sem na tržnici našla glavo kislega zelja. Že kapitan Cook je
odkril, da je za zdravje posadke potrebna pravilna prehrana, to je čim
več kislega zelja in korenja. Ne vem sicer, kako mu je uspelo
prepričati posadko, saj so se moji samo namrdnili in niso odobrili
nakupa. Močno sem protestirala, prepričevala oficirja za moralo,
kapitana ter blagajničarko, a na koncu užaljena popustila. Mislila pa
sem si: "Bodo že videli, ko dobijo skorbut, takrat pa me bodo prosili
za C vitaminčke!" Kupili smo tudi še slane sardelice, ki so bile mnogo
dražje od kislega zelja, a so takoj vsi odobrili nakup. Takrat sem
videla, da bo treba še dosti delati na pravilni zdravstveni
osveščenosti posadke. Ob povratku na jadrnico, pa sem na te dobre
namene tudi jaz hitro pozabila."
Ko so se vrnili, smo si naredili zajtrk in nismo ga še do konca pojedli, ko se je posadka jadrnice, na katero smo bili privezani, odločila odpluti. Ni nam preostalo drugega, kot da še sami odplujemo in ker nismo nameravali več na Hvar, se nam ni splačalo ponovno privezati. Morje je bilo mirno, zato smo kljub vožnji nadaljevali z zajtrkom. Da se dan ne bi prehitro končal in da ne bi prehitro pristali v Stomorski, smo se odločili za kopanje in lenarjenje v kakšnem zalivčku. Pluli smo ob južni obali Šolte in v drugem poskusu smo odkrili lep globok zalivček. Nismo se še dobro zasidrali, ko smo v bližini opazili gojišče školjk, na bližnjem bregu pa obljudeno hišico. To je bil razlog, da smo sidro spet dvignili in poskusili srečo na drugem koncu zalivčka, kjer ni bilo nikogar, prav tako pa smo bili skriti pred pogledi iz hišice. Voda v zalivu je bila mirna in tiha, sonce pa je pripekalo. Pik, Rok in Simon so šli z gumenjakom, ki so mu medtem napolnili motor, raziskovat bližnjo okolico - obalo otoka Šolte. Naš pingvin Denis, ki ga temperatura vode ni posebno motila, je bil kakor ponavadi v vodi in ni bilo videti, da bi ga v kratkem zazeblo. Sicer pa, sonce je pripekalo z vso močjo, morje pa je imelo stopinjo več kakor ponavadi in to priložnost smo izkoristili tudi ostali bolj pogumni. Saj sploh ni bilo tako hudo, ko si enkrat že bil moker. Sonce in plavanje sta nam izsušila grla, a tudi za to je kapitan dobro poskrbel.
Okoli štirih nam je bilo dovolj kopanja in lenarjenja in nadaljevali smo našo pot proti Stomorski. Kljub temu, da je bilo vetra bolj malo, smo se opogumili in razpeli jadra.
 Še preden
smo zapluli s polno paro, so nas z obiskom počastili sami delfini.
Končno se mi je izpolnila velika želja in kot da bi to vedeli, so
plavali točno pod našo jadrnico. Na žalost pa se jim je nekam mudilo
in ni še minilo pet minut, ko smo jih izgubili izpred oči. Bila je
skupina kakih petih delfinov in vsakič, ko so prišli iz vode, so bili
bolj oddaljeni. Ko pa je veter čez slabe pol ure popolnoma prenehal,
smo se morali vdati usodi in nadaljevati z motorjem.
|
Stomorska leži na otoku Šolti in je pravzaprav mala vasica v globokem zalivu. Okoli šestih smo se na lastne oči prepričali o preprosti lepoti ribiške vasice. Hoteli smo pokazati kaj znamo in smo skušali pristati na rit in lastno sidro. Podlaga očitno ni bila prava za naš namen, zato sidro ni hotelo sodelovati in se prijeti. Ni nam preostalo drugega, kot da se privežemo na bok. Smo pa to zato toliko bolj izkušeno storili. V opomin preveč pogumnim in drznim je nedaleč vstran na pol potopljena ležala stara ribiška barka. Pristanišče, če temu sploh lahko tako rečemo, je bilo zelo malo, zato pa smo se privezali tik ob gostilni, ki je med jadralci veljala za zelo dobro. To pa je tudi bil naš namen. Glede na to, da smo del tega dneva namenili lenarjenju ob Šolti, je bilo prevoženih 22 milj kar lepo število.
Po dolgem času smo, veseli, da smo stopili na kopno, odšli na sprehod. Našo pozornost so pritegnile preproge cvetja, ki jih ponavadi na morju v poletnem času ne vidimo:
Ta večer je bil edini večer v času našega jadranja, ko si nismo pripravili lastne večerje, ampak smo se namenili večerjati v gostilni. Šlo je za nekakšno slavnostno večerjo. Z lastnikom smo se takoj dogovorili in mu pojasnili, da smo prišli na morsko pojedino iz rib, školjk, lignjev in ostalega, kar pač sodi zraven. Na našo žalost je sprva rekel, da pravzaprav nima rib, na naše prigovarjanje pa je dodal, da pa le ima nekaj malih ribic. Zadovoljili smo se s tem in upali, da bo zbobnal skupaj ribiče iz te vasice in nam priskrbel dovolj rib.
Pred tem pa nas je čakalo še nekaj pomembnejšega. Pred par
dnevi smo napovedali poseben obred in zdaj je prišel čas, da se
uresniči. Preroka svizca sta se umaknila v samoto, da bi jima
spregovoril sam veliki svizec, mi navadni smrtniki pa smo pripravili
ostalo. Šlo je za prav poseben obred - za poroko. Bodoča zakonca smo
prepričali da sta se spodobno oblekla - zahteva glede oblek je bila
pravzaprav samo ena - gospa kapitanova mora nositi dolgo krilo z
razporkom. To krilo si je tudi priskrbela in obred se je lahko začel.
Svečenika svizca sta bila pripravljena, prav tako slavljenca. Obred se
je začel. Pojesti sta morala obredni kruh z nutelo in izmenjati
prstana. Obred je spremljal posebni govor
obeh svizcev, ki sem ga pa
na žalost pozabila. Vsekakor smo vsaj en zakon rešili nevernosti. Po
končani poroki smo ju, kot se spodobi, posipali z rižem in se
odpravili par korakov do restavracije.
Kaj kmalu smo ugotovili, da je tistih par malih ribic, ki nam jih je obljubljal lastnik, pravzaprav kar nekaj velikih rib, večjih, kot smo jih navajeni v naših ribarnicah. Pa ne samo to. Miza se je kmalu šibila pod raznovrstnimi morskimi dobrotami in ni bilo videti, da bi česa primanjkovalo oz. da nimajo ničesar, kot se je izrazil sam lastnik. Verjetno je res iz cele vasi zbobnal skupaj ribe, školjke in lignje. Ali pa je precenil naša pričakovanja. To pa na koncu koncev sploh ni tako zelo važno. Važno je, da je bilo vse zelo dobro in sveže ter da smo se najedli, kot že dolgo ne. In tistih "par malih ribic" smo vsi skupaj le z veliko težavo pojedli. Ni čudno, da se je naša jadrnica po tej večerji ugreznila še za par centimetrov. Iz skipperjevega dnevnika: Spet bolj zgoden odhod (06:50). Najprej gremo v mesto Hvar po najnujnejših nakupih in na zajtrk. Ob 10:50 zapustimo Hvar in gremo proti Šolti. Smer je skoraj natančno N. Ob pol dveh sidarmo v zalivu Stračinska na otoku Šolta. Čas za kopanje, malice in prosto zabavo. Vremenska napoved je za popoldan napovedovala močen jugo, zato ob 16:20 odrinemo. Ob južni obali Šolte jadramo na vzhod, potem pa skozi Splitska vrata (preliv med otokoma Šolta in Brač) in ob severni obali Šolte na zahod. Malo pred šesto uro zvečer se bočno privežemo v Stomorski na otoku Šolta. Prevožena razdalja: 22 Nm
|
