1. DAN - Sobota, 22.4.2000
(Split - Palmižana)
Naš prvi cilj je bil Split, kjer nas je pričakovala naša jadrnica. Po
kakšnih osmih urah smo končno spoznali, da vse to o jadranju niso bile
le sanje, in da se nam bodo končno izpolnile naše dolgoletne želje, ko
smo zagledali našo vitko lepotičko,
jadrnico Stinivo.
Tisti, ki do
tega trenutka še nismo poznali lepot jadranja in okoliščin v katerih
poteka ter se nam je zdelo vse tako novo in še neodkrito, smo bili
prijetno presenečeni nad njeno notranjostjo. Nikoli si nisem
predstavljala, da bo tako lepo opremljena. Navdušilo me je tudi to,
kako je bil izkoriščen vsak najmanjši prostor. Recimo oblika postelj.
Te namreč še zdaleč niso bile podobne pravokotnikom kot ponavadi,
ampak so se prilegale steni jadrnice. Tako je bila moja postelja bolj
podobna trapezu kot pravokotniku. Razni predali in prostor za prtljago
je pod stoli, pod posteljami. Vse skupaj je majhno in tesno, vendar je
dovolj prostora za vse. To je pravi čudež, glede na to, kaj vse je
noter.
 Ob 14.50 smo se končno odvezali,
vendar smo pred pričetkom naših
dogodivščin morali še na črpalko. In potem .......................
HURA! ZAČELO SE JE!!!!!!!!!!!! Polni pričakovanja smo sedeli pri
krmilu in gledali na morje. Zdaj pa gre zares!!! Vsake toliko časa smo
se polni pričakovanj zazrli v našega kapitana - Davorja, in se
pozanimali, kdaj bomo končno razpeli jadra in ugasnili motor. Če bi
bilo po mojem, bi najraje to kar takoj storila, pa kaj če bi nas
premetavalo!!! On pa je na naša nenehna vprašanja vedno znova
odgovarjal: "Malo še potrpite! Samo da pridemo iz pristanišča." In
malo kasneje: "Mimo tistih dveh otokov še, pa bo." Končno so bili
otoki mimo, potem pa : "Veter je zaenkrat še premočen. Čez kake pol
ure mogoče."
|
| |
 Lahko si mislite kaj je bilo
čez pol ure: "Ne verjamem,
da bo danes kaj. Veter preveč piha, valovi so preveliki. Ker ste vsi
začetniki, si ne upam. Boste videli, čez dva dni bomo po takem že
jadrali." Razočarani smo se spogledali in si mislili svoje. Vendar ni
bilo časa za slabo voljo in razočaranje, saj smo se hitro morali
posvetiti oblačenju. Sprva sem se res počutila prikrajšano za eno
doživetje, vendar je ta občutek kar hitro minil. Ko smo se oblekli in
se tako zavarovali pred vetrom in curki vode, ki so nas polivali, smo
se posvetili vožnji in kmalu uživali v njej. Na glasni zvok motorja
smo kmalu pozabili. Kasneje sem razmišljala, da če nam za ta dan usoda
ne bi namenila vožnje z motorjem, ne bi znali tako ceniti kasnejše
vožnje z jadri. Imeli smo nekaj za primerjavo, česar drugače ne bi
bilo. Tako je tudi v tem primeru obveljal rek "vsako slabo je za nekaj
dobro".
|
Ta prvi dan nikomur ni bilo dolgčas. Denis se je kot prvi
izmed nas začetnikov preizkusil v vlogi krmarja in nas varno vodil čez
valove pod budnim očesom našega kapitana. Rok in Simon pa sta že kar
od začetka prevzela vlogo navigatorja in se kar dobro počutila v
kajuti, ko sta nas usmerjala mimo nevarnih čeri našemu cilju naproti.
Po premisleku smo se odločili za daljšo pot, kot smo na začetku
predvidevali, in sicer smo za prvi postanek določili Palmižano na
Paklinskih otokih. Prvi dan se je kar hitro končal, ko smo kot pravi
mojstri uspešno pristali v luškani marinici. Pristanek oz.
privezovanje pa je tudi posebna zgodba. Pristali smo na rit in vsak je
že vnaprej poznal svojo nalogo. Privezali smo bokobrane (s predhodnim
učenjem vozlov seveda), na eni strani je stal Rok, na drugi pa jaz.
Imela sva posebno nalogo. Vrvi sva morala vreči na pomol "sosedu", ki
nam je pomagal in vse je šlo kot po maslu. Pri privezovanju je sploh
navada, da ljudje na pomolu pomagajo prispeli jadrnici kar samostojno,
ne da bi jih bilo treba posebej prositi. Neka posebna vrsta
solidarnosti verjetno; ali pa preprosto jadralski bonton. Glede na
našo (ne)izkušenost se nam je pristanek super posrečil. To pove tudi
nekaj o dobrem vodstvu našega kapitana. Tam smo srečali tudi "naše" iz
druge jadrnice. Sledil je sprehod po otočku. Ta otoček je res nekaj
posebnega, predvsem zaradi zanimivega rastlinstva. Poleg visokih
borovcev smo občudovali tudi
ogromne
kaktuse, velike kakor drevesa. Ti
naj bi na ta otok prišli sekundarno. Ustvarili pa so precej zanimivo
okolje.
Kljub vožnji z motorjem je bil ta dan za nas precej naporen. Pridobili
smo si tudi veliko novih vtisov, ki smo jih morali dobro premleti, če
ne drugje pa v sanjah. Ko smo namreč prišli v stik z posteljo, ni bilo
več časa za poglobljeno razmišljanje...
Iz skipperjevega dnevnika:
Ladjo smo začeli prevzemati okoli desete ure. Z zlaganjem smo hitro
zaključili in ob 14:50 izpluli iz ACI Marine Split. Veter je
jugozahodnik (SW) in piha s hitrostjo 20 - 25 vozlov, kar je precej
močno za krst neuigrane posadke. Smer: 180. Ob 17:00 smo v Splitskih
vratih (preliv med otokoma Šolta in Brač). Veter naraste do 30 vozlov.
Pri Rtu Pelegrin (skrajni konec otoka Hvar) smo ob 19:00. Dvajset
minut kasneje se privežemo v ACI Marini Palmižana na Otoku Sv.
Klimenta (skupina Paklinski otoci).
Prevožena razdalja: 17 Nm
