2. DAN - Nedelja, 23.4.2000
(Palmižana - Prigradica)

Glede na to, da so bile počitnice in da ponavadi radi dolgo spimo, smo vstali relativno zgodaj. Ko smo zagledali čudovito jutro in nebo brez oblačka, nam te žrtve ni bilo žal. Veselili pa smo se že tudi same misli na obilen zajtrk - velikonočni zajtrk. Iz tega običaja smo potegnili samo dobre stvari - dober zajtrk!!!!! V tem stilu so se Rok, Denis in Simon lotili iskanja zaklada, ki naj bi bil na tem otoku, po nenatančno narisanem zemljevidu. Verjeli tej zgodbi seveda niso, saj bi najdeni zaklad (velikonočna čokoladna jajca) malo težko ostal tako dolgo zakopan, pa vendar ... malo zabave ne škodi, pa če verjameš ali ne v natvezeno zgodbico. Sploh pa če je najdeni zaklad tako dober... Ker smo na današnji zajtrk že vnaprej mislili, nam ni manjkalo pobarvanih jajc, orehove potice, šunke, pa tudi kruha v obliki zajcev ne. Za našo sladkosnednost pa je poskrbel "zajček", ki je poskril ogromno čokoladic, pa še te tako dobro, da smo jih nekaj našli šele, ko smo zapuščali jadrnico. Očitno pa si je tudi naš bum zaželel malo šunke, saj je kar brez napovedi planil nanjo.

Ker smo se morali pridobljenih kalorij vsaj malo znebiti, je sledil sprehod po otočku, za pogumnejše pa tudi kopanje v vodi, ki je imela 18 stopinj. Veliki kaktusi so v dnevni svetlobi izgledali še lepše. Naš sprehod nas je pripeljal na drugo stran otoka, kjer smo zagledali lep peščen zalivček in si temu primerno privoščili hojo po mrzli vodi.

Nazaj grede pa smo odkrili še eno posebnost v obliki gostilne oz. restavracije pri Dagmar. Zakaj posebnost? Kdor tega ni videl, ne bi razumel. Tam se lahko predaš domišljiji in opazuješ zanimive umetniške stvaritve.

Vsi smo že razmišljali o odhodu, vendar nas je prej čakalo še eno pomembno opravilo: dvig zastave. Naša zastava je bila lepe živo modre barve, ki je bila za ozadje rdečemu galebu. Dvig zastave pa ni tako enostaven, če vrvica še ni napeljana. Za to nalogo smo zadolžili našega najmlajšega člana - Denisa. Dvignili smo ga (oz. sta ga Pik in Davor) do prvega križa, kamor je moral napeljati vrvico. Nalogo je uspešno preživel, naša zastava pa je lepo zaplapolala v vetrčku.

Točno opoldne smo se odpeljali novim dogodivščinam na proti. Ni še minila ura, ko je končno padlo povelje: "Dvignite jadra!" Za večino je bil to prvi taki trenutek, vendar nam je ob pomoči natančnih navodil manever uspel. To pa po starem pomorskem običaju pomeni požirek žgane pijače - ki so je deležni vsi, samo krmar mora biti prvi. Če se kdo spozabi in prezre to pomembno pravilo, ga čaka kazen...

Na našo žalost je bilo vetra bolj malo, pa tudi v pravo smer ni pihal, vendar se z jadri da napraviti čudo. Kljub temu, da ne piha v pravo smer, se s pravilno uporabo jader in določenim številom manevrov da priti v točno želeno smer. Proti temu, da pa je vetra premalo, pa se na žalost ne da nič, če posadka nima posebno velikih pljuč. Vendar, kot sem že omenila, je vsako slabo tudi za nekaj dobro in tako je bilo tudi v tem primeru. Takšen dan je bil ravno pravi za pridobivanje prvih osnov jadranja in tudi vezanja vozlov. Ker veter ni močno pihal, se je dalo lepo sončiti, tako da smo se posvetili tudi pridobivanju barve. Bilo je dosti bolj mirno kot prejšnji dan. S tem mislim tako na veter in valove, kot tudi na vožnjo samo. Vladala je bajna tišina, ko ni bilo slišati tistega ropotanja motorja. Za ta dan smo si postavili za končni cilj Prigradico.

Ker se pa še tako vztrajni mornarji kljub lepemu vremenu in mirnemu morju ne morejo vzdržati lakote, smo se popoldan ustavili sredi ničesar na malici, pa tudi na kopanju. Nekakšen prav poseben občutek je uživati v takšnem miru, na jadrnici, daleč vstran od civilizacije, ko veš, da te ne bo nihče zmotil v lenarjenju. Če pa zraven priključiš še rahlo pozibavanje jadrnice, je občutek še toliko lepši.

Ker pa sem nismo prišli samo lenarit, smo kmalu spet veselo jadrali. Nismo še dolgo tako jadrali, ko sem lahko prevzela krmilo. Za nekoga, ki še ne pozna skrivnosti jadranja, se zdi krmarjenje jadrnice čisto lahko opravilo, nevredno omembe. Tudi jaz sem tako mislila, dokler nisem prijela krmila in začutila, kako je jadrnica v mojih rokah. Od mene je bilo odvisno, v katero smer bomo zavili, kako napeta bodo jadra, koliko nas bodo zalivali valovi. Kmalu sem spoznala, da stvar sploh ni tako enostavna kot zgleda. Če hočeš varno voditi jadrnico in obdržati napeta jadra, povrh pa priti še v določeno smer, moraš vnaprej predvideti vsak premik jadrnice in ustrezno ukrepati. Če hočeš zaviti in obrneš krmilo, ga moraš izravnati, še preden jadrnica resnično zavije v pravo smer. Biti moraš vedno en korak pred njo. Kljub temu pa se tega hitro navadiš in začneš uživati v tem. Kmalu ugotoviš, kako pravilno ujeti največjo moč vetra, pri tem pa ne zaiti iz predvidene smeri.

Ko se navadiš vsega tega, pa naenkrat pride povelje, da je treba menjati smer. Tudi to ni tako enostavno, kot je videt. Kljub temu mi je manever uspel. Zatem je krmilo prevzel kapitan in čez nekaj časa smo dosegli rekordno hitrost 5,6 milj/h - oziroma vozlov. Okoli šestih smo se uspešno približali Prigradici in prav tako uspešno pristali na bok.

Prigradica nam je bila takoj všeč. To je bil tudi razlog, da se nismo mogli odpovedati sprehodu po tej majhni obmorski vasici. Kmalu smo ugotovili, da je vasica kot izumrla. Nikjer ni bilo žive duše, nikjer kake gostilne ali WC-ja, kaj šele trgovine. Šele ko smo jo drugič obhodili, smo našli majhen hotelček, kjer smo si privoščili pijačo. Večerjo smo pripravili kar na jadrnici iz naših bogatih zalog. Tudi najvztrajnejši niso zdržali dolgo pokonci in so šli kmalu obiskat postelje. Ta dan je bil kar uspešen in prevozili smo celih 25 milj.

  


Iz skipperjevega dnevnika:

Vremenska napoved govori o šibkem vetru čez dan. Izplujemo točno opoldan. 12:43 - dvig jader. Veter je maestral (NW). Ob 14:30 se ustavimo na odprtem morju na poziciji 4303,388' N 016038,860' E. Čez slabo uro nadaljujemo z jadranjem. Še vedno severozahodnik okoli 20 vozlov. Ob 17:26 brezhibno izvedemo prvi zaresni manever - kroženje oziroma "poja-la-banda". Čez četrt ure je čas za drugi manever, tokrat letanje (obrat proti vetru). 18:10 - pristanek na desni bok na valobranu v Prigradici na otoku Korčula.

Prevožena razdalja: 25 Nm

 


Prejšnji dan
   Naslednji dan