Pomlad pod jadri 2000

(Uvod)

Enotedensko jadranje, o katerem bom pisala, smo si privoščili za prvomajske počitnice v letu 2000. Naša ekipa oziroma posadka šteje 8 članov, in sicer dve družini - Šoštariče in Brezovarje. Za začetek se pač spodobi, da omenim tudi imena oseb, ki bodo imele glavno vlogo na našem "potovanju". To so: Mariborčani Davor, Sonja, Rok in Mojca (jaz); ter Ljubljančani Pik, Irena, Simon in Denis. Kako gre ta kombinacija skupaj, boste spoznali pozneje. Za začetek naj malo podrobneje predstavim našo posadko. Razlago sem opremila s sličicami iz tega jadranja:

Spodobi se, da začnem pri ta glavnem - kapitanu. Naš kapitan je bil Davor Šoštarič. Moram ga pohvaliti, da nas je kljub naši začetni neizkušenosti dobro vodil od pristanišča do pristanišča ter nas zdresiral v dobre in zadovoljne mornarje. Na koncu nam ni bil več problem pristati ali dvigniti oziroma spustiti jadra, jadrati z vetrom ali proti vetru, krmariti. Z nami je bil zelo potrpežljiv in kmalu smo se obnašali kot pravi morski volki.

Sonja Šoštarič: gospa kapitanova z dodatno obveznostjo oficirke za zdravje posadke. Svojo nalogo je vzela malo preveč resno, ko nam je hotela proturiti glavo kislega zelja, vendar ji ne smemo preveč očitati, ker je skrbela za naše zdravje in dobro počutje. Le kaj bi brez njenih spretnih rok, ko je bilo treba operativno odstraniti steklo iz podplata ali ko je bilo treba popiti kak aspirin proti glavobolu.

Pik Brezovar: kot oficir za moralo je dobro opravil svojo dolžnost. Mislim, da na naši vožnji ni bilo čutiti pomanjkanja morale. Za to je dobro poskrbel na vseh področjih - ko je poskrbel za zgodovinsko izobraževanje, pripravljal okusne sendviče ali preprečil oficirki za zdravje nakup kislega zelja.

Irena Brezovar: imela je zelo pomembno in nehvaležno nalogo - oficirka za finance - vendar jo je uspešno opravila. Imeli smo vse, kar smo potrebovali, denarja nam ni zmanjkalo, samo tu pa tam bi si lahko še kaj več privoščili - hecam se!!! Sicer pa je kar naprej tarnala, da ima premalo dela, da drugi več naredijo od nje.

Simon Brezovar in Rok Šoštarič: ta glavna za navigacijo. Brez njiju bi verjetno ležali na kakem grebenu par metrov pod vodo. Med čermi sta nas varno vodila tako podnevi kot ponoči in niti enkrat se nismo izgubili na vožnji po Jadranskem morju. Boljših navigatorjev ne bi mogli imeti, saj sta za navigacijsko mizo bolj uživala kot zgoraj na krovu. Še dobro, da ju je Sveti svizec varoval pred morsko boleznijo. Zraven tega težavnega opravila sta namreč bila tudi glavna svečenika nove svizčeve religije, in sta poleg vseh drugih težav morala miriti še Svetega svizca.

Denis Brezovar: na skrb smo mu dali tekočine na naši ladji - moral je skrbeti za zalogo vode, porabo goriva in ostale tekočine - tudi pijačo seveda. Nalogo je vzel zelo resno, ni kaj, še preden smo pristali, je že pripravljal šlauhe. Po njegovi zaslugi nam ni nikoli zmanjkalo vode ali pijače.

Mojca Šoštarič: moja glavna naloga je predvsem bila, da ovekovečim vse pomembnejše dogodke v tem dnevniku, potopisu našega jadranja. Naloga ni bila lahka, saj se je toliko zgodilo in težko je prenesti tako bogata občutja na brezčuten papir in ga pripraviti do tega, da pred bralčevimi očmi zaživi.

OPOMBE k branju dnevnika
Ta dnevnik sem napisala jaz, Mojca Šoštarič, pri tem pa so mi pomagali vsi člani posadke. Moje pripovedovanje je nekajkrat dopolnila Sonja Šoštarič, ker me pač ni bilo povsod zraven. Po koncu vsakega dneva je strnjen povzetek iz ta pravega kapitanovega dnevnika, da bi si malo lažje predstavljali, kje smo pluli. Prispeval ga je Davor Šoštarič. Nad oblikovanjem (še posebno naslovnice) je bedel Rok Šoštarič. Fotografije, ki so vključene, so prispevali vsi udeleženci.

Prvi dan

	Spodobi se, da začnem pri ta glavnem - kapitanu. Naš kapitan je bil Davor Šoštarič. Moram ga pohvaliti, da nas je kljub naši začetni neizkušenosti dobro vodil od pristanišča do pristanišča ter nas zdresiral v dobre in zadovoljne mornarje. Na koncu nam ni bil več problem pristati ali dvigniti oziroma spustiti jadra, jadrati z vetrom ali proti vetru, krmariti. Z nami je bil zelo potrpežljiv in kmalu smo se obnašali kot pravi morski volki.
	Sonja Šoštarič: gospa kapitanova z dodatno obveznostjo oficirke za zdravje posadke. Svojo nalogo je vzela malo preveč resno, ko nam je hotela proturiti glavo kislega zelja, vendar ji ne smemo preveč očitati, ker je skrbela za naše zdravje in dobro počutje. Le kaj bi brez njenih spretnih rok, ko je bilo treba operativno odstraniti steklo iz podplata ali ko je bilo treba popiti kak aspirin proti glavobolu.
	Pik Brezovar: kot oficir za moralo je dobro opravil svojo dolžnost. Mislim, da na naši vožnji ni bilo čutiti pomanjkanja morale. Za to je dobro poskrbel na vseh področjih - ko je poskrbel za zgodovinsko izobraževanje, pripravljal okusne sendviče ali preprečil oficirki za zdravje nakup kislega zelja.
	Irena Brezovar: imela je zelo pomembno in nehvaležno nalogo - oficirka za finance - vendar jo je uspešno opravila. Imeli smo vse, kar smo potrebovali, denarja nam ni zmanjkalo, samo tu pa tam bi si lahko še kaj več privoščili - hecam se!!! Sicer pa je kar naprej tarnala, da ima premalo dela, da drugi več naredijo od nje.
	Simon Brezovar in Rok Šoštarič: ta glavna za navigacijo. Brez njiju bi verjetno ležali na kakem grebenu par metrov pod vodo. Med čermi sta nas varno vodila tako podnevi kot ponoči in niti enkrat se nismo izgubili na vožnji po Jadranskem morju. Boljših navigatorjev ne bi mogli imeti, saj sta za navigacijsko mizo bolj uživala kot zgoraj na krovu. Še dobro, da ju je Sveti svizec varoval pred morsko boleznijo. Zraven tega težavnega opravila sta namreč bila tudi glavna svečenika nove svizčeve religije, in sta poleg vseh drugih težav morala miriti še Svetega svizca.
	Denis Brezovar: na skrb smo mu dali tekočine na naši ladji - moral je skrbeti za zalogo vode, porabo goriva in ostale tekočine - tudi pijačo seveda. Nalogo je vzel zelo resno, ni kaj, še preden smo pristali, je že pripravljal šlauhe. Po njegovi zaslugi nam ni nikoli zmanjkalo vode ali pijače.
	Mojca Šoštarič: moja glavna naloga je predvsem bila, da ovekovečim vse pomembnejše dogodke v tem dnevniku, potopisu našega jadranja. Naloga ni bila lahka, saj se je toliko zgodilo in težko je prenesti tako bogata občutja na brezčuten papir in ga pripraviti do tega, da pred bralčevimi očmi zaživi.