7. dan - Petek, 28.4.2000
(Stomorska - Drvenik Veli - Nečujam)

Čeprav bi prav radi ostali še nekaj minut, smo malo pred enajsto morali ponovno kreniti na pot. Pripeljala se je namreč turistična ladja Mila Majka, ki smo jo srečali že na Mljetu in se namenila privezati na našem mestu. Očitno se je ta ladja odločila za podobno vožnjo kot mi, saj smo se kar naprej srečevali. Svoje pa doda še njeno smešno ime.

Morje je bilo izredno mirno, komaj da je kaj valovalo. Ker smo se tako ali tako komaj kaj premikali, smo se sredi ničesar ustavili in sklenili poskrbeti za čistočo. Že nekaj časa nismo bili v marini, kjer bi lahko očistili barko s tamkajšnjimi pripomočki in moram reči, da je bila že pošteno potrebna krtače. Ne bodi len smo se spravili na delo. Na plan smo privlekli krtače, metle ter vedro, za vodo pa smo uporabili kar morje. Pri tem je prišlo tudi do manjše nesreče,ko se je vrvica na vedru odvezala in je le to grozilo, da se bo vsak čas spustilo na dno morja. Neprijetno situacijo je rešil Denis, ki se je tako ali tako sklenil okopati. Tako je to pač storil malo prej in hkrati še privlekel vedro nazaj na ladjo, tik preden se je potopilo. Ker smo vsi poprijeli za delo, se je barka kmalu svetila od čistoče. Medtem ko se je del posadke mučil z drgnjenjem ladje, pa je drugi del pomival posodo, prav tako v morski vodi. Razen nerodne lege in tega, da moraš paziti, da česa ne izgubiš, je to lahko prav zabavno opravilo. Medtem ko smo se posvečali čistoči, sploh nismo opazili, da se je nebo pooblačilo. Ker nismo imeli več kaj početi, smo nadaljevali našo pot. Vsi oblaki pa fantom niso preprečili, da bi si privoščili še malo zabave. Pustili so se privezati na posebne trakove in se spustili v hladno morje na zadnji strani jadrnice. Jadrnica je med tem šibala s polno močjo dalje, oni pa so na ustrezno dolgi vrvi drveli za njo.

Ob pol treh smo se začeli približevati V. Drveniku. Tudi tam ni bilo posebno veliko možnosti za pristanek, saj je ob večini pomola bila voda za nas preplitka. Po dolgem času smo spet začutili trdo podlago pod nogami in si zaželeli sprehoda ter ogleda te luškane vasice. Vse te vasice, ki smo jih obiskali med našim jadranjem so si po eni strani zelo podobne, pa vendar so si tako zelo različne. Če podrobneje pogledaš, vidiš različne oblike hiš, različno rastje in različno okolje. Tudi Drvenik ni bil izjema in z svojim bujnim rastlinstvom nas je povsem očaral.

Rastlinstvo - kaktusi, mandarine in razno razni cvetovi pridejo do izraza šele spomladi in do poletja se že posušijo, oziroma izgubijo cvetove. Priča smo bili pravim raznobarvnim preprogam raznega cvetja. Videli smo tudi nekaj zelo nenavadnega. Na teh otokih pogosto gojijo ovce, in tudi tukaj smo jih videli. Le da jih nismo videli na paši ali v staji, ampak v gnezdu. V pravem velikanskem gnezdu, ki so ga očitno spletle človeške roke. Ker ni bilo nikjer žive duše, smo se hitro naveličali in odpluli dalje. Saj smo prišli jadrat in ne se sprehajat po otokih!

Kmalu smo z veliko hitrostjo jadrali proti zalivu Nečujam. Sicer so vremenologi napovedovali nekak silen jugo, vendar od njega ni bilo niti glasu. Tako smo brez skrbi še dalje uživali v jadranju. Začeli smo se izmenjavati ob krmilu in preprosto uživali. Marsikdo misli, da se kmalu začneš dolgočasiti, če večino dneva samo jadraš in ne počneš nič drugega. Vendar se jaz nisem dolgočasila niti trenutek. Vedno je bilo kaj zanimivega za gledat. Lahko je to bila obala bližnjega kopnega, druge jadrnice in ladje, ali pa preprosto morje. Morje pa ni nikoli dolgočasno. Če pa si bil za krmilom, pa je bilo še preveč stvari, na katere si moral biti pozoren, tako se ni bilo časa dolgočasiti. Mogoče se kdo je, vendar to težko verjamem. Poleg vsega že naštetega, pa se je vsak dan našlo še kaj novega, razburljivega. Navadne turistične jadrnice imajo na dnu veliko kobilico, ki poskrbi, da se jadrnica ne more prevrniti, ne glede na to, kako se nagne. Ta je zelo obtežena in skrbi z ravnotežje. Nekatere tekmovalne jadrnice, katerih glavni cilj je hitrost, bi zaradi te kobilice bile dosti počasnejše. Zaradi tega je ta tudi bistveno manjša, s tem pa se poveča tudi nevarnost, da se prekucne. Da bi se izognili temu, pomagajo jadrnici obdržati ravnotežje z svojo lastno telesno maso*. Da bi jo čim bolj izkoristili, se privežejo na posebni pas in visijo na boku jadrnice, tako da se nanjo opirajo samo z nogami. Nam sicer ta nevarnost ni grozila, vendar se nismo hoteli odpovedati zabavi. Morali smo sprobati tudi to visenje. Drug za drugim smo si oblekli posebni pas in se privezali na posebno vrv, stopili na zunanjo stran ograde, se oprli z nogami na bok in se počasi spustili nazaj. Ta zadnji del priprav je bil najtežji, saj nimaš nobene druge opore razen pasu. Težko je premagati strah in se spustiti nazaj. Vendar nam je to vsem uspelo in kmalu smo začeli uživati v tem. Lahko si se popolnoma sprostil in se nagnil nazaj, kolikor je bilo pač možno. Tako si "ležal" na pasu in se prepustil gibanju jadrnice... Ko je bil na vrsti Rok, bi skoraj prišlo do nesreče. Takrat sem bila za krmilom jaz, ko je nenadoma iz neznanega razloga popustila škotina in genova je zaplapolala. To se je poznalo tudi na premikih jadrnice, zaradi sunkov vetra. Vendar smo napako hitro odpravili in genova je bila kmalu spet trdno privezana. Veter smo imeli skoraj ves čas, potem pa ga je proti večeru nenadoma zmanjkalo. Ker v brezvetrju pač ne gre jadrat, smo bili prisiljeni vklopiti hrupen motor. Ko smo se približevali zalivu Nečujam, smo videli, da nas je prehitela neka druga jadrnica. Vedeli smo, da je tam samo ena možnost za privez, zato smo se že skoraj sprijaznili, da bomo sidrali. Na našo srečo pa se je tista jadrnica prva odločila za sidranje in sploh ni skušala pristati. Zdelo se nam je čudno in kmalu smo ugotovili razlog. Ko smo pluli mimo, so nas opozorili, da naj bi tam pristal trajekt. Ker je naš kapitan poznal pristanišče, smo vseeno tvegali in pristali. Povprašali smo mimoidoče in ugotovili, da trajekta ta dan in noč ne bo in da lahko v miru spimo. Za večerjo smo si privoščili več menijev, torej vse, kar nam je še ostalo, saj je bila to naša zadnja večerja na jadrnici. Ni se nam še dalo takoj spat, saj bi to pomenilo, da se bomo prebudili v zadnji dan našega popotovanja. S tem trenutkom smo hoteli čimbolj odlašati, zato smo si privoščili dolg sprehod po obali. Iz skipperjevega dnevnika: Odhod je bolj pozen (10:00). Vremenska napoved najavlja divji jugo, zato bomo vozili ob severni obali Šolte. Naš prvi cilj je otok Veli Drvenik, kamor prispemo ob 14:30. V lokalni "Marini u izgradnji" ni prostora, tako da se bočno privežemo v dnu luke ob trajektnem pristanu. Po treh urah postanka zapustimo Drvenik Veli. Gremo spet nazaj ob severni obali Šolte. Ves čas jadramo, otok Šolta pa nas ščiti pred udarci juga. Dajemo si duška v lepi orci z letanji v polurnih intervalih. Ob 20:00 pristanemo ob majhnem neuglednem pomolčku v Nečujamu na otoku Šolta. Prevožena razdalja: 29 Nm   Prejšnji dan    Naslednji dan