Simon in Sonja sta se odločila za velik
podvig - namreč pekla sta palačinke kar med vožnjo, ki pa je bila vse
prej kakor mirna. Če se kdo sprašuje, kako je mogoče peči palačinke na
nagnjenem štedilniku, naj mu takoj pojasnim, da gre za poseben patent.
Štedilnik namreč ni stabilen, saj se prilagaja nagibom jadrnice in je
torej vedno vodoraven. Tako je omogočeno tudi kuhanje med vožnjo. Da
se vrnem k palačinkam, nam je bilo seveda lepo in lahko gledati
prostovoljna mučenika ter se jima smejati ob njuni "nerodnosti", a
onadva se nista menila za naš smeh in sta se raje trudila obdržati
ravnotežje. Da jima je podvig uspel, smo ugotovili, ko so na krov
priromale ta prave, še vroče palačinke. Po tako težavnem delu bi se
podvig čisto na koncu skoraj ponesrečil. Malo nepreviden prijem in par
nepričakovanih sunkov valov in naše palačinke bi skoraj dobil
Pozejdon. Vendar nam je na našo srečo in Pozejdonovo jezo uspelo
obdržati vse palačinke na krovu in veselo smo jih zmazali do zadnje
pikice.
Ker pa nismo želeli tvegati Pozejdonove jeze (sploh, ker je bil zadnji dan) smo mu darovali šopek, ki nas je spremljal celo potovanje. Zdaj šele smo si upali razpeti jadra in malo pojadrati za slovo. Kljub našim nasprotnim željam se je ura počasi iztekala. V mislih smo se igrali z mislijo, da bi kar z jadri pripluli v pristanišče in vsem pokazali, kakšni mojstri smo postali, a smo na kapitanov ukaz pred marino le pospravili jadra. V tolažbo lahko rečem, da smo jadrali do zadnjega trenutka, čeprav le za pet minut, in tako ovekovečili in zaključili našo odisejado. Ta pa se je zares končala šele v pristanišču, ko smo obiskali črpalko in nahranili motor, ki nam je zvesto služil, ter mojstrsko pristali v pristanišču kljub močnemu toku. Nihče ne bi rekel, da smo bili še pred enim tednom le začetniki (vsaj večina)....
Sledilo je pakiranje, pospravljanje, čiščenje in vse, kar pač spada zraven. Šele ko smo stopili na pomol in še zadnjič pogledali našo prelepo Stinivo, smo žalostni spoznali, da se od nje poslavljamo za dolgo časa, če ne celo za vedno in da je našega jadranja v teh počitnicah za vedno konec. Kljub temu pa smo si priznali, da smo se imeli zelo lepo ter da lepše skoraj ne bi moglo biti. Vsi smo se tudi strinjali, da bomo to morali še kdaj ponoviti. Šli smo še na pijačo in se v mislih poslovili od Stinive in jadranja, nato pa polni lepih vtisov sedli v avto in oddrveli proti domu. Na jadranje nas je razen lepih vtisov še dobri teden spominjal občutek zibanja, ki je pač posledica dolgega jadranja. Vseeno pa je to precej smešen občutek, predvsem če si v majhnem prostoru, zibanje pa čutiš tudi ko ležeš k počitku ter te lepo nežno zaziba v spanec in sanje o jadranju...
Iz skipperjevega dnevnika:
Chaterist nam je dovolil, da se vrnemo šele danes dopoldan. Ob 08:20 smo odrinili, jadrali proti Splitu in ob 10:10 pristali v matični luki ACI Marina Split.
Prevožena razdalja: 9 Nm
|
Prejšnji dan |
Za konec |