Posadki v podpalubju ni ravno z rožicami postlano. Premetava jih, da je veselje, zvoki ob nabijanju v valove pa so tudi nekaj posebnega. V resnici pa itak nimajo kaj pomagati zunaj, notri pa je vsaj toplo in suho.
V še trdi temi nekaj težav - na vsem lepem popustijo vse zapore pri navijalcu glavnega jadra in jadro se pod udarci burje povsem odvije. Davor leti k jamborju, večina spečih pridirja ven, sledi malo panike, preden do Davorja pride ročka za vintanje, na koncu pa le uspešno saniramo zadevo.
Sončni vzhod je kičasto krasen. Še malo, pa pristanemo na črpalki na splitski obali, potem pa na uradni privez v marino.
Za pot iz Trogirja v Split smo potrebovali malo manj kot tri ure - občutno preveč, kar samo dokazuje težke razmere. Sledijo tradicionalni požirki (rum s čajem za nekoliko prezeble Nušo, Igorja K in Davorja; klasične kave, loze in pir za druge), raztovarjanje, tradicionalni požirki, čiščenje ladje, tradicionalni požirki in predaja ladje. Predaja je temeljita in natančna, vendar nismo prav ničesar poškodovali ali izgubili, pa tudi ladja je predana v takem stanju, da nam ni treba zardevati pred charteristom.
Sledijo tradicionalni požirki, urejanje vtisov, nekaj tradicionalnih požirkov, slovo od prijaznega charterista in spet v avtomobile. Na poti še nekaj postankov za tradicionalne požirke in kosilo, končno slovo pa v Podlehniku. Kot vedno je slovo tudi tokrat težko, oči se potijo, v grlu pa knedli. Svete obljube, kako se bomo spet dobili, pa načrti za drugo leto, pa fotografije itd itd. Eno je pa zanesljivo: drugo leto spet!
