Utrujeni in neprespani po dolgi vožnji smo srečno prispeli v Split. Kolegi iz Športnega društva KRMAR iz Maribora pospešeno pospravljajo svojih pet ladij in nam svetujejo, katera se je najbolje obnesla. Zmaga Anita, kjer je spisek pomanjkljivosti oziroma poškodb z eno samo izjemo popolnoma prazen. Šef charterske agencije nam gre na roko in potrudijo se, da je Anita prva na vrsti za prevzem. Sledi eden najbolj trapastih delov potovanja - namreč zlaganje ogromnega kupa krame. Cirila in Igor B sta zadolžena za kuhinjsko - prehrambeni inventar. Upam, da jima je vsaj približno jasno, kje je kaj. V inventuro se drugi ne pečamo, edino skipperja preiskusita, kako je vino zdržalo pot. Mmmmmmm! Bravo, Cirila! Določimo še razporeditev po kojah, ki pa itak ni bila konstantna. Da ne bi bilo doma kaj narobe, bomo o podrobnostih tiho.
Zahtevamo še spinaker in tangun, vendar ju nimajo. V zameno dobimo genaker in kratek pouk, kako se z njim ravna. Ladja nima genakerskega kosnika; spodnji rogelj genakerja je zato vpet kar pod genovsko pripono. Kroženje ("poja-la-banda") bo še zanimivo ...
Krama je končno pod krovom, menda na varnem (kar koli že to pomeni!). Sedaj je čas za seznanjanje z osnovnimi "kje-kaj-kako" na krovu.
16:00 Start iz ACI marine Split. Veter piha nekako iz zahoda do jugozahoda s 16 vozli. Nemudoma dvignemo jadra in na lepi levi škoti med orco in bočnikom plujemo proti prelivu med otokoma Šolto in Bračem. Naredimo nekaj standardnih obveznih vaj in v lepi umirjeno nagnjeni vožnji nadaljujemo.
Treba se je malce okrepčati in "oddelek za catering services" (Igor B in Nuša) pripravi "skromen" prigrizek. Zaradi težavnih razmer v kokpitu (nagnjenost pa nenavajenost pa hm no ja še kaj) so ostanki prigrizka sicer razmazani po vsem kokpitu, ampak teknilo pa je le. Zaradi konstantne nevarnosti dehidracije je najpogostejši objekt v rokah posadke čudna zelena kovinska posodica z naslikano rogato živaljo. Izjema sta le skipperja (Davor in Igor K), ki kot prava športnika konzumirata iz Isostarja (kaj pa je not, pa ne povemo).
Vemo, da nas bo presenetila tema, kar pa nam pravzaprav pride prav, saj računamo, da na Palmižani ne bo več marincev.
Skozi preliv med Šolto in Bračem je potrebno nekaj manevriranja in tudi hitrost pade na 6 kts, takoj za prelivom pa je vse spet po starem (hitrost med 7,7 in 8 kts).
Glede teme imamo prav - sonce nas zapusti še pred rtom Pelegrin (skrajni konec otoka Hvar), glede marincev pa žal ne. Dežurnega iz Marine smo ulovili še tik pred odhodom in naš finančni minister bo moral zjutraj že knjižiti prve izdatke.
O naših prehrambenih običajih je verjetno že marsikaj znano še iz preteklih let, zato o tem ne bomo zgubljali prevelikih besed. Najprej smo šli na tradicionalne požirke k Dagmar. Sledila je priprava večerje (ričet iz Saševe picerije, zelena solata, pir, Cirilino vino, torte, pecivo, keksi in podobni kup desertovja iz Nušine posebne shrambe) in njeno uničenje, čvekanje, 'družabne igrice' (hm, no ja, ne bomo se ponavljali ...), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ...
Po večerji in pripadajočih trapastih opravilih ladijskih malih še nekaj romantične zabave v kokpitu, potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3).
