Kaj se je dogajalo med šesto in pol sedmo - glej prejšnji dan. Ob kavici (enkrat za vselej - "kavica" je tukaj generični izraz in pomeni šest posebnih in zasebnih variant kave in dve posebni in zasebni varianti čaja v ustrezno veliki šalci; variabilne opcije so seveda obseg in količina sladkorja in/ali mleka; Nuša to popolnoma obvlada) smo vsi dobre volje. Fantastično vreme, sonce, močan toda ne grd veter, odlična barka, prekrasno jutranje okolje, fenomenalna ekipa - nič čudnega, da je dobre volje na pretek.
Pri organizaciji naših posebnih opravkov (ampak o tem ne bomo...) so domorodci izjemno prijazni in že čez kakšno uro smo "ready-to-run". Vmes je bil še zajtrk, seveda nič posebnega: nekaj vrst salam, nekaj vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, nekaj ostrega (seveda izključno v medicinske namene). Lotili smo se ga "per partes" - kakor je pač kdo bil na barki.
9:45 Odhod je tokrat filmski - dežurni Felini je ostal na pomolu in skušal ovekovečiti naše izplutje. Seveda se vrnemo po njega, saj je lastnik kamere ostal na ladji in noče slišati o tem, da bi odpluli kar dalje. Počasi plujemo okoli rta Ražnjič in si ogledujemo baterijo "navaronskih topov", ki so zdaj lepo vidni, predsvem pa zdaj to lahko počnemo brez strahu.
Veter je upadel in počasi motoriramo proti NW koncu Mljeta. Vozi avtopilot, ki ima na naši barki že tradicionalno ime po nekdanjem članu posadke. Ker si je Saš doma od svoje najdražje po hudih bitkah le izboril specialno rajnlgo za palačinke, je zdaj prvi trenutek za udejanjanje. Za Nušo je to vprašanje časti (spomnimo se na leto 1996!). Zato nas vse nažene iz salona oziroma kuhinje in nas naslednjih tričetrt ure gladko ignorira.
Vem, da ste radovedni, kako se je palačinkizacija iztekla - na najboljši možni način. Tako, zdaj pa se kar oblizujte, saj smo se mi tudi! (Karmen, hvala za rajnglo!)
Okoli poldneva pristanemo v Pomeni. Družbo nam delata še dve slovenski posadki. Hotel Odisej je zaprt, pa tudi o drugih gostilnah v bližini ni nič kaj spodbudnih novic, tako da s tradicionalnimi požirki ne bo nič. Seveda se ne uklonimo kar tako in si pač pomagamo z lastnimi intendantskimi sredstvi.
Odločimo se za malo turističnega pohajkovanja. Igramo "glupa nemška turist" in se s polnim nahrbtnikom antidehidrativnih sredstev odpravimo na ogled jezer. Lokalnih rangerjev ni več, tako da prihranimo 50 veveric po glavi (ko pa bodo domorodci spet jamrali o slabi turistični sezoni, bomo seveda izvedeli, da je vsega kriv NATO). Obisk otočka sv. Marije odpade (plavali ne bomo, čolnov pa nikjer) in tudi raziskovanju okoliških gostiln se raje izognemo. Zato postanek na stičišču obeh jezer, kopanje, nastavljanje (soncu seveda), borba z dehidracijo in občni zbor. Iz Malega v Veliko jezero teče močan tok in nekateri uživajo v canyoningu. Nahrbtnik je že sumljivo lahek in treba bo počasi nazaj. Vsi se imamo lušno, nekateri še prav posebej (OK, obljubil sem, da o tem ne povem nič, ampak vseeno - kako se že piše "jegermajster"?).
Turizma imamo dovolj, zato ob 15:40 spet odrinemo. Na S strani Mljeta je nekaj vetra, tako da lahko spet uživamo v blagodejni tišini, ki jo moti samo žvižganje štrikov, zajl in gat (joj, se spet opravičujem - mislim na vrvi, pripone in jadra).
Ura je 17:27, pozicija pa 42o43'15" N, 17o29'52" E, ko doživimo verjetno najbolj smešno nesrečico, kar jih je bilo do zdaj na mojih jadranjih. Žal ni bilo fotoaparata pri roki, glavna akterka pa zadeve ni želela ponoviti.
Spušča se noč in v trdi temi vozimo proti zalivu Saplunara na skrajnem SE koncu Mljeta. V zalivu sidrata že dve barki (češki ali slovaški) in za nas je še dovolj prostora.
Na tradicionalne požirke ne gremo, saj ni na obali ničesar. Sledi priprava večerje (chilli con carne, nekaj vrst solat, pir, Cirilino vino, torte, pecivo, keksi in podobni kup desertovja iz Nušine posebne shrambe) in njeno uničenje, čvekanje, 'družabne igrice' (hm, no ja, ne bomo se ponavljali ...), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ...
Po večerji in pripadajočih trapastih opravilih ladijskih malih nič večernega sprehoda, pač pa nekaj romantične zabave v kokpitu, potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3). Razdelimo straže in do jutra posamič, v dvoje ali v troje dežuramo v kokpitu. Sidro na 7,5 m globine dobro drži, žal pa se veter ves čas preobrača in tracking na GPS-u do jutra nariše neverjeten vzorec. Nočno stražo začne Niko. Pridruži se mu Nuša.
