Acotova temnopivna belgijska govedina

Deževen septembrski predjadralni sestanek v gostilni ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ ♦ (ne povem imena, ker nas birt noče sponzorirati, pa čeprav so naša taktična uigravanja in kondicijski treningi že ohoho-letna stalnica). Pri sestavi jedilnika hočemo nekaj novega in pri tem škodoželjno gledamo na ladijskega financministra, katerega kuharske umetnije so znane po vsej okolici, na ladji pa se je razen palačink in porovih juh držal bolj ob strani (o kruhovih štorijah pa kdaj drugič). Aco se ne pusti provocirati in izbranim vinom na mizi navkljub naroči rundo Guinessa: "Pjebi no dekline - 'mate kaj proti črnemu piru?" Skrivnostno se nasmihajoč je skrivaj na intendantski nabavni spisek dopisal poldrugi kilogram govedine (stegno, beli krajec, bočnik ali bržola), četrt kile mesnate prekajene slanine, po dve veliki čebuli, stroka česna in jušni kocki, dve veliki pločevinki Guinessa (bruto - zaradi Lajtmanovega manevra), peteršilj, timijan, baziliko in lovor (belo vino, moko, olje in sladkor pa so že itak predvideni).

In potem smo se nekega torka pozno zvečer zasidrali v samotnem zalivčku. Aco si je izbral pomočnika (no ja, če sem natančen - pomočnico), nas nagnal v kokpit (na srečo s flaškonom) in začel coprati. Meso, ki ga je že doma narezal na prst debele zrezke in jih zložene v skladovnico zamrznil, je zdaj narezal na 1-2 mm tanke trakove, slanino pa na tanke približno 2 x 2 cm velike rezine. Na zelo malo maščobe je slanino spražil do rjavega, jo umaknil, potem pa na isti maščobi do rjavega popekel še meso. Tudi njega je odstranil in na preostali maščobi spražil drobno narezano čebulo, da je posteklenela. Posipal je 3 žlice moke, premešal, preizkusil temno pivo (seveda je bil Guiness, lahko pa bi bil tudi Črni baron ali kakšno drugo kvalitetno temno pivo), in ga dolil (približno piksno in pol), spet premešal, dodal jušni kocki, premešal, preizkusil ostanek temnega piva, dodal stisnjen česen, dva ščepca timijana, žličko bazilike, dve žlički sladkorja ter dva deci (neto) vina (ki sem ga po Lajtmanovo preizkusil jaz). Vse skupaj je ponovno premešal, vrnil meso in slanino in dodal toliko vode, da je bila vsebina pokrita in primerno gosljata. Še enkrat je premešal, pokril in dal v pečico (skoraj na maksimum; doma bi izbral temperaturo 200 stopinj) in potem eno uro blokiral vhod v salon, od koder je božansko dišalo (ampak noter pa nas ni pustil).

Ko smo se po pretečenih 60 minutah smeli posesti za mizo, je vse skupaj še enkrat premešal, posul z drobno narezanim peteršiljem, et voilà! Priloge so zbledele iz spomina (menda smo dobili še krompir in nekakšno solato).

Aco pravi, da se temu uradno reče Carbonnade a la Flamande.

Že mogoče, ampak za nas je ostala Acotova temnopivna belgijska govedina.

In na predjadralskem sestanku naslednjo jesen je bilo debate glede jedilnika za en dan manj ...

Odzivi    ·    Kazalo    ·    Moja jadralna stran

Davor Šoštarič