Otok Korčula mi je neizmerno všeč, samo mesto Korčula še prav posebej, čeprav je zame nekako tudi "kraj nesrečnega imena": tu sem si že celil rane po nerodno raztrganih jadrih (in iskal krojača stare šole, ki jih zna popraviti), med meduzami sem se potapljal po pokrovček vodnega tanka, prisilno sem vedril v zunanjih nevihtah, crknil mi je sidrni vinč (ko je že bilo spuščenih 70 m verige), presenetila me je šolska zahodna nevera, zasilno sem pristal z nedelujočim krmilom (počena krmilna veriga) in ga naslednji dan popravljal, za nameček pa so me še lepo parkiranega v marini bočno nasadili pijani Huni in polomili ograjo ter počohali bok. Ampak od tod izhaja znameniti Marco Polo, ki je potoval vse do daljne Kitajske - in to, namreč Kitajska, nam je povod za pričujočo gurmansko dogodivščino. Marcu Polu in njegovemu rojstnemu kraju v spomin sem med prisilnim bivakiranjem nekega spomladanskega večera pripravil kitajsko pojedino, ki je kasneje spet postala tako rekoč tradicionalna "skipper's dinner".
En večer prej (ali najkasneje danes zjutraj) smo goveje zrezke narezali na koščke, primerne za nošenje v usta z jedilnimi paličicami, ter jih dali v paco skupaj s strtim česnom, sojino omako, ščepcem naribanega muškatnega oreščka, olivnim oljem in suhim belim vinom (ne pozabite na Lajtmanov manever (hm, a je še vedno potreben link?). Od nabavnega referenta smo ob zadnjem pristanku v civilizaciji že zahtevali, da priskrbi šest mesnatih paprik različnih barv (rdečo, rumeno, zeleno), pet vijoličastih čebul ter veliko konzervo ananasa ali dve (brez dodatno sladkanega kompota). Zdaj potrebujemo pridno ekipo reži-seckaj-lupi, ki bo podobno kot kuhar precej žejna, zato kar takoj poskrbimo za ustrezna antidehidrativna sredstva. Pomočniki narežejo papriko in čebulo na koščke (velikosti približno 3 x 2 cm), mi pa vzamemo meso iz pace in ga popivnamo (če smo zelo picajzlasti, še odstranimo koščke česna). Pomočniki še vedno režejo, mi pa v ponev s hladno vodo damo riž (razmerje riž : voda = 1 : 1,5) in pet do šest klinčkov. Ko zavre, zmanjšamo plamen na minimum, pokrijemo in pustimo na miru 15 minut. V tem času posode z rižem ne premikamo, ne dvigujemo pokrovke in ne mešamo! Po 15 minutah odstavimo in položimo nekam na toplo (na primer na pokrov notranjega motorja, če ni prevroč).
V voku (na ladji pa verjetno v drugi ustrezni posodi) segrejemo malo olja (da se pokadi) in na hitro opražimo papriko in čebulo. Obvladanje tehnike kitajskega kuhanja je dobrodošlo (svetujem odlično kuharico o azijskih kuhinjah Marinke Pečjak). V improviziranih ladijskih okoliščinah bomo pač z dvema lopaticama dvigovali koščke zelenjave kvišku in jih obračali, da se dobro prepojijo z maščobo in hrustljavo popečejo (zelo na hitro in pazi, da ne bodo preveč pečeni). Posodo (vok, kozico, ponev ...) izpraznimo, po potrebi obrišemo s papirjem, dolijemo malo olja in na enak način popečemo koščke ananasa. Še enkrat spraznimo posodo, obrišemo in dolijemo malo olja. Zdaj pečemo meso (na enak način, samo dlje). Ko spremeni barvo, pustimo na manjšem plamenu in ga občasno premešamo. Pokapljamo za dobro žlico sojine omake in čez nekaj minut dolijemo čisto malo vode ter pustimo na majhnem ognju še nekaj minutk. Meso vzamemo iz posode, ostanek omake pa dopolnimo z belih suhim vinom, malo vode, sojino omako, žlico kisa in ananasovim kompotom iz konzerve. Počakamo, da zavre, potem pa vrnemo v posodo najprej meso, čezenj pa razporedimo pisano papriko, ananas in čebulo. Pustimo na majhnem ognju nekaj minutk.
Medtem riž posolimo in dodamo žličko kurkume. Z vilicami dobro premešamo, da riž prijetno porumeni. Meso, zelenjavo in ananas preložimo v servirne posode ali sklede, in prelijemo z omako, ki smo jo po potrebi omako še malo zgostili z žličko gustina.
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |