Pogostitev za ugrabljeno damo

V vseh gusarskih in podobnih pomorskih filmih iz zlatih holivudskih šestdesetih imajo pomebno vlogo prelestne ugrabljene dame. Pravijo sicer, da ženska na krovu prinaša nesrečo, toda po teh filmih sodeč temu ni tako in tudi jaz se tej vraži ne pridružujem. Med mojimi jadralskimi posadkami je bila vedno (razen enkrat samkrat!) prisotna vsaj ena la donna belissima, pa ni bilo nič narobe; prej nasprotno - imeli smo se blazno fajn (res pa je, da ima skipperjev položaj tudi svoje prednosti ...).

OK, imeti torej moramo damo. Ali je ugrabljena ali pa je z nami po svoji neumnosti ali svobodni volji, je zdaj popolnoma irelevantno. Važno je le, da ni vegetarijanka. (Ha, a vidite, kako se mi v prisotnosti dame spremeni izražanje - ne rečem nepomembno ampak irelevantno?). Seveda bomo pravi gentlemani in se bomo vsaj enkrat v tednu pošteno potrudili ter naši dami pripravili nepozabni večer. Pazili bomo na izborno izražanje, omejili kvantanje, v pogovoru se bomo izogibali tem kot so fuzbal, avtomobili, računalništvo, vojska in ljubezenski podvigi, se malo lepše oblekli, predvsem pa prekosili samega sebe na kulinaričnem področju.

Dami najprej pripravimo aperitiv, na primer White Lady. Da ne bi posumila, da jo hočemo zastrupiti, ga pripravimo tudi zase. Narežemo pršut in drobno sesekljamo čebulo. Stisnemo česen in na paličice narežemo kisle kumarice. Odmašimo steklenico kvalitetnega črnega vina. Vino seveda po Lajtmanovo preizkusimo (pardon: degustiramo) in ga previdno prelijemo (pardon: dekantiramo) v stekleni vrč (pardon: karafo), da se v skladu z vinskimi reglci (pardon: protokoli) razlufta (pardon: prezrači). Nasekljamo zeleno (vejice, ne gomolja), pripravimo origano, lovor in zeleni poper ter v kozarcu mlačne vode (pozabimo na Lajtmanovo preverjanje) razpustimo jušno kocko. Vzamemo lubenico in previdno odrežemo približno pol centimetra debelo rezino. Po površini naj bo malo manjša od zrezka in seveda olupljena.

Za vsak slučaj še enkrat preverimo (pardon: degustiramo) vino.

Goveje zrezke na maslu hitro opečemo in flambiramo z mešanico viskija in curaçaoja ali cointreauja. Meso zložimo na pladenj, omako pa shranimo. V drugi posodi razpustimo maslo in čebulo rumeno prepražimo. Dodamo shranjeno omako od zrezkov, vse začimbe razen origana in česna ter zalijemo z razpuščeno jušno kocko. Med temi opravili dama ne sme imeti občutka, da jo zanemarjamo. Ves čas moramo skrbeti, da ohranjamo raven pogovora (pardon: nivo konverzacije). Nekaj tipičnih fraz (da draga, seveda, a ne? ... ) nam lahko pomaga pri improvizaciji, vendar se pri bolj izkušenih damah lahko opečemo. Še najbolje bo, da pripravimo novo White Lady.

Priznam, težko je obdržati pozornost na vse detajle. Ker je povsem možno, da je navihana posadka zamenjala vino, moramo še enkrat preveriti (pardon: degustirati), ali je z vinom res vse v redu. Potem ga previdno prilijemo, dodamo pršut in kumarice ter malo pokuhamo. Zdaj v posodo končno lahko vrnemo zrezke in začinimo z origanom in česnom. Nežno premešamo, pokrijemo ter dušimo do mehkega.

Ne moremo in ne smemo si dovoliti, da bi dami med tem časom postalo dolgčas. Zato ji pripravimo še zadnjo White Lady, mi se pa tudi prepričajmo (pardon: degustirajmo), da je z vinom še vse v redu. Potrebujemo še dve ponvi. V eni najprej močno segrejemo maslo. Zelo na hitro (!) opečemo rezine lubenice (na vsaki strani maksimalno 5 - 8 sekund). V drugi ponvi spečemo jajčka na oko.

Za vsak slučaj še enkrat preverimo (pardon: degustiramo) vino.

Na krožnik serviramo zrezek, nanj položimo opečeno rezino lubenice in na vrh še jajček na oko. Oblijemo z omako, ki smo jo še zgostili z žlico gorčice in to je to. Zraven se priležejo kruhovi cmoki (saj itak nimamo kaj bolj pametnega početi s starim kruhom), obvezne so pa vsaj tri solate: na kolobarje narezana čebula v bučnem olju, fižol v zrnju s čebulo in koruzo ter solata iz rdečega zelja.

Po večerji pa ...

Preselimo se v kokpit. Zaradi vlažnosti (velja za jesen in zgodnjo pomlad) na klopi najprej naložimo rešilne jopiče, posedemo na mehko podlago in se prekrijemo z odejo. Jasno in zvezdnato nebo, škržati, kriki galebov (je med njimi Jonathan?), pljuskanje valovčkov, nežna pesem pripon in vetra, na zahodu morda rdečina nad obzorjem, utrinki.

Zelo od daleč skoraj neslišni zvoki ribiških čolnov. Med te naravne zvoke se pomeša le pritajeni šepet iz plovila, zasidranega na čisto drugem koncu zaliva. Kozarec belega ruma, piva, bevande ali vina, mogoče celo prošeka, če imamo srečo. Pod odejo roka najde roko, glava poišče ramo, misli odtavajo ...

Pod nazivom Skipper's dinner je ta menu bil včasih tradicionalen na mojih jadranjih. Tipčno je bilo za šest obrokov potrebnih:

Odzivi    ·    Kazalo    ·    Moja jadralna stran

Davor Šoštarič