Otožno je zrl Francis Drake proti obzorju. Načet od neimenovane bolezni, ki ji današnji šrinki in urednice revijalnih zaupnih kotičkov rečejo kriza srednjih let je nejevoljno puščal svoji Zlati košuti prosto plutanje ob šibkem pasatu. Včerajšnji uspešni napad na špansko karavelo je že pozabljen in niti polno podpalubje zakladov ne gane njegovega srca. Zaman ga posadka skuša razvedriti s svojimi krutimi šalami in razuzdanimi igrami. Častniški zbor se v svoji nemoči obupano oklene zadnje bilke - kuharju ukažejo, naj poskrbi za posebno slastno večerjo. A gorje, kuhar je tipični predstavnik neinovativne angleške kulinarike in čeprav so na španski kareveli oplenili tudi kuhinjsko shrambo, si kuhar s tem ne zna pomagati. Že itak je znano, da je angleška nacionalna hrana zanič in na prekomorskih potovanjih je bilo samo še slabše. Lord Sandwitch bo svoj izum patentiral šele čez dvesto let in sijajna domislica kapitana Jamesa Cooka o sveži zelenjavi na krovu je še daleč v prihodnosti.Prav, pa se dajmo še mi. Za šet lačnih bomo pripravili teletino v orehovi omaki z aromatičnim španskim rižem:Panika in obup sta vse večja. Če se kuhar kmalu ne domisli rešitve, ga bo častniški zbor kaznoval s sprehodom pod gredljem (šele čez poldrugo stoletje bodo na ukaz Admiralitete to kruto kazen zamenjali z bičanjem). Če pa s slabo večerjo spravi Drakea ob živce, ga bo le-ta dal obesiti na prvi jambor. Možgani pod presingom delajo hitreje in nekomu se utrne domislica, da med zajetimi španskimi mornarji poiščejo gastronomskega mojstra. Res ga najdejo in obljubijo mu svobodo, če prekosi samega sebe in spravi kapitana Drakea v dobro voljo. (Seveda pa ne pozabijo omeniti, da ga bodo ročno skrajšali za glavo, če mu spodleti!)
In dečko se je lotil dela ...
Tričetrt kilograma teletine ali nežne junetine (baby-beef) narežemo na koščke in damo v posodo z vodo. Dodamo četrt skodele sesekljane čebule, jušno kocko, strt strok česna, po četrt žličke timijana in origana ter čisto malo posolimo. Zavremo, pokrijemo in kuhamo približno 50 minut. Meso dvignemo in posušimo. Omaki po potrebi dolijemo še vode in malo belega vina (hm, a je še potrebo opozarjati na Lajtmanov manever?), tako da je bo približno za poldrugo skodelo.
Posebej na maslu svetlo prepražimo četrt skodele sesekljane čebule in četrt skodele sesekljanih orehov (gre tudi z mandlji). Odstavimo. V deci kisle smetane (pozabimo na preverjanje) vmešamo dve do tri žlice moke in vlijemo v omako iz prejšnjega odstavka. Zdaj vse tri komponente (omaka, čebula z orehi, meso) združimo. Ob stalnem mešanju kuhamo, dokler se omaka ne zgosti in meso dobro pregreje.
V vročem olivnem olju pražimo pol skodele sesekljane zelene paprike, četrt skodele sesekljane čebule, stisnjen strok česna, po pol žličke bazilike in rožmarina ter dobro žličko zdrobljenega zelenega popra. Poskrbimo, da je vse dobro premešano, vendar pazimo, da se mešanica ne prismodi. Dodamo riž (skodela in pol bo dovolj), skodelo paradižnikove omake (idealni bi bili pelati ali blaniširan in olupljen sveži paradižnik) ter malo posolimo. Premešamo in dolijemo dve skodeli vode. Kuhamo pokrito na majhnem ognju 20 minut. Serviramo vroče.
Zgodovina molči, kaj se je pravzaprav dogajalo tistega večera. Dejstvo pa je, da je Sir Francis Drake potem še dolgo napadal španske karavele v slavo angleške krone. Njegov kronist je vestno spremljal dogajanje v kuhinji in nam recepture ohranil. Za zanamce je zapisal tudi imeni obeh glavnih riht (za novodobne sloufudarje: rihta = "hod"). Na srečo ni razumel španščine in milozvenečim izrazom ni mogel nadeti sterilnih angleških nazivov. Tako vemo, da je Sir Francis Drake večerjal Terrera en nogada kot glavno jed in Arroz con tomate za prilogo. Oboje še danes najdemo na jedilnikih boljših španskih in mehikanskih restavracij, mi pa smo krožnike s kruhom pomazali naslednji večer na Kaprijah.
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |