Stari kruh narežemo na kockice in hitro prepečemo v olivnem olju. Posipamo ga z drobno narezanim česnom. Kupljene slane ribe (pozor na izvor!) "očistimo" (odtrgamo glavo, odluščimo kožo, kolikor gre s prsti, in jih razpolovimo). Zložimo v krogu na globok krožnik, v katerega smo nalili olivno olje. Zraven v skodelicah ponudimo kvasino ali vinski kis, čebulo in česen.
Kako to jemo: ribjo polovičko primemo za rep, nekajkrat popeljemo skozi olivno olje, pokapamo s kvasino ali kisom in hop v usta. S kruhom malo popivnamo po olju in naj sledi ribi, vmes ali zraven pa čebula in česen, po potrebi in želji okisana. Očitno je, da ni pametno imeti kaj vrednejšega oblečenega! Kaj se pije - seveda izključno bevanda.
Sol slanih rib bo poskrbela, da bomo do večera in še dlje pridno gasili žejo, maščobe pa pokonzumiramo dovolj, da alkohol ne bo zmagovalec. Na trigliceride, holesterol, krvni pritisk in kar je še takih lepih spremljevalcev današnjega življenja pa kar pozabimo, sicer bomo hudo nesrečni. Pomaga, če na krovu ni zdravnika ali zagovornika tako imenovane zdrave prehrane.
Če se komu zdi tole premalo imenitno, si lahko ime mirno pofrancozimo - pri pogoju, da slane ribe niso sardelice ampak inčuni ali pa vsaj da prisotni ne poznajo/opazijo razlike. Inčunom se po francosko namreč reče anchois (izgovorimo, odvisno od naslednje besede, anšwa ali anšwaz z naglasom na zadnjem a-ju). Poslušajmo, kako imenitno zveni na primer Anchois de Cote d'Lumbarda ali Anchois avec karkoliže; v prvem primeru smo pridelali tisti fantastični grleni "r", naglas pa je tudi pri Lumbardi na zadnjem a-ju (upajmo, da se pravopisna napaka z opuščajem ne opazi), v drugem pa si lahko izmislimo karkoli, da le zveni dovolj "in" (pa še tisti "z" na koncu besede "anchois" je zaradi naslednje besede slišen in zveneč).
Testiranje, ki mi je posebej ostalo v spominu: aprila 2000 v "Porte du Hvar".
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |