Grške ribe

Kakšno je vaše mnenje o osličih? Po mojem mnenju gre za krepko precenjeno ribo, ki se za svojo popularnost verjetno lahko zahvali predvsem udobnosti, ki jo prinaša trikotna hrbtenica in relativno malo srti. Zaradi tega jo je tudi zelo enostavno filetirati. Svoj piskrček je pristavila še industrija, ki je z raznimi paniranimi zrezki, palčkami, kroketi in podobno napadla sodobna gospodinjstva, s plastičnimi ocvrtimi fileti ala makdonalds pa se vtihotapila v "gostinske obrate družbene prehrane". Kot se je v prehrambeni zgodovini že večkrat zgodilo, so na plano prikorakali še zagovorniki zdrave prehrane (saj veste: lahko, brez maščob, nenasičenost, bio, zeleno, naravno, ...) in osliču je bil tron zagotovljen.

Saj ne, da bi osliču popolnoma odrekal njegove kvalitete, še posebno v dietni kuhinji. Ampak poskusite kdaj hkrati in na enak način pripraviti njegovo veličanstvo osliča skupaj z njegovima nepravično odrinjenima bratrancema molom in pišmoljem ...

Kljub mojemu odklonilnemu mnenju pa se kaj lahko zgodi, da nepričakovano pridemo do večjega števila osličev. Za klasično pripravo (cvrtje, pečenje) nimam volje, ponujam pa recept, ki izvira iz grških krajev in ki osliča prikaže v povsem drugi luči. Pa malo pofilozofirajmo:

1. faza - teza: Potrebujemo torej osličeve filete (lahko so tudi zmrznjeni). Odlično se obnesejo tudi fileti škarpine. Tisto grškost iz naziva prispeva zelenjava, in sicer:

Priprava zelenjave je dolgotrajna in najbolje bo, da se ekipa "reži - seckaj - lupi" takoj loti dela, ob tem pa pomaga kuharju pri testiranju vina. Kuhar naj med tem vajeniškim delom ne drži križem rok, ampak naj filete posoli, pomoka in ocvre v olju (olivnem ali navadnem - po želji). Ocvrte filete popivna in začasno spravi. Ne sme pozabiti na pravilo o trikratnem ribjem plavanju; zato naj nujno še enkrat preveri, če je tekočina za tretje plavanje še nepokvarjena.

2. faza - antiteza: Ko je zelenjava pripravljena, začnemo z naslednjo fazo. Na olju (tokrat obvezno olivnem) svetlo prepražimo čebulo. Odstranimo. Ponovimo s papriko in nato še s paradižnikom. Zdaj vse to troje združimo ter dodamo najprej olive, zatem pa še česen in paradižnikovo omako. Temeljito zalijemo z vinom (pozor - ne pozabimo preveriti, da nam ni slučajno kdo zamenjal steklenice!), dodamo zeleni poper z malo bazilike in malo predušimo.

3. faza - sinteza: Zdaj vzamemo ustrezno posodo, jo na dnu malo pomastimo (na primer z oljnim sprejem) in zlagamo filete iz prve faze po plasteh ter jih vmes obilno prelivamo z omako iz druge faze. To ponavljamo, dokler imamo kaj oziroma pridemo do vrha. Če se nam zdi presuho, lahko še zalijemo z vinom (ne pozabimo na Lajtmanov manever - glej epizodo Osnovni principi). Na vrsti je pečica in čez tričetrt ure (šteto od hladnega starta) je zadeva pripravljena za serviranje.

Kaj gre zraven? Predlagam po kitajsko kuhan riž, ki ga tik pred serviranjem prelijemo s sojino omako in pimentom ter premešamo. Piti kaj drugega kot rdeče vino bi bil skoraj greh.

Začetni avtor opisane priredbe je Ernest, ki nas je pred desetletjem uspešno nasitil nekega hladnega oktobrskega večera na Cresu, najini boljši polovici pa sta v v letih, ki so sledila, prispevali še variante variantnih različic in rezultat je oblizujoč.

Odzivi    ·    Kazalo    ·    Moja jadralna stran

Davor Šoštarič