Velika riba je tiho drsela skozi vodo sredi noči, poganjajoč se s kratkimi zamahi polmesečaste repne plavuti. [...] Oči so bile slepe v temi, drugi čuti pa niso sporočali nič izrednega majhnim preprostim možganom. Vse je kazalo, da riba spi, razen gibanja, ki so ga narekovali milijoni let nagonskih izkušenj [...] Vzdolž njenega telesa je bilo polno drobnih kanalčkov, napolnjenih s sluzjo in posejanih z živčnimi končiči. Ti živci pa so odkrili tresljaje in jih prenesli v možgane. [...] Tresljaji so bili zdaj močnejši in riba je spoznala plen. Hitreje je zamahnila z repom in pognala velikansko telo naprej s takšno hitrostjo, da so se drobne fosforescenčne živalice v vodi vznemirile in zasvetile ter kot iskreči se plasč prekrile ribo.
Tako se začnejo Čeljusti, roman Petera Benchleya, po katerem je bil posnet znameniti film Žrelo. Omenjena velika riba že takoj na začetku poskrbi za nekaj srhljivih prizorov. Kljub temu smo lahko brez skrbi, saj na Jadranu takšnih beštij ni. Po pričevanju turističnih vodičev so največje morske pse na Jadranu našli v nemških in avstrijskih časnikih in revijah. Pač pa se da najti izvrstne primerke dolžine okoli enega metra. Človeku so popolnoma nenevarni, žal pa ne drži tudi obratno...
Na ribolovno srečo s trnkom ali puško se ne velja zanašati; priporočljiv je obisk v ribarnici ali pri ribičih. Morski pes mora biti svež (tako kot tudi vse druge ribe) in "v integralnem stanju". To zadnje poudarjam zato, da ne bi nasedli na kakšen ostanek trofeje iz prejšnjega tedna in se izognili izgovorom "pa znate, elisa ga odsekla na pola .." Če so najboljši indikator svežine pri ribah njihove oči, nam bo tu pomagal nos (naš!).
OK, morskega psa imamo, kaj pa zdaj? Predvsem se ne spuščajmo v odiranje in filetiranje! To naj opravi mojster; lokalni ribiči to popolnoma obvladajo. Pozabimo na eksotiko ala plavut in podobno. Od našega morskega psa želimo imeti le prečno narezane zrezke brez kosti (razen hrustančnega središča). Zrezki bodo verjetno precej veliki (odvisno od velikosti morskega psa), debeli pa naj bodo 1 do 2 cm. Da se ne bi uračunali pri ocenjevanju potrebne količine, naj povem, da se med pripravo zelo skrčijo.
Začnimo z delom in predvsem poskrbimo za skrbno pripravo, vključno s krepčilnim požirkom za kuharja. Za šest obrokov bomo potrebovali še drobno sesekljano večjo čebulo, dva do tri lovorjeve liste, sol, poper, bogatejšo vejico peteršilja, tri stroke česna in iglice treh vejic rožmarina ter od netrdih sestavin še olivno olje in belo vino. Peteršilj na drobno narežemo, česem pa sesekljamo na običajno velikost ali pa ga stisnemo. Če so iglice rožmarina zelo velike, jih narežemo na polovico. Preverimo še, če je s sestavinami vse v redu; še posebno to velja za vino, saj nam je lahko navihana posadka podtaknila kaj drugega ali pa se je celo pokvarilo.
Čebulo in lovor prepražimo na olivnem olju. Ko čebula porumeni, dodamo sol, poper, peteršilj in česen. Zalijemo z vinom (najprej pa za vsak slučaj še enkrat preverimo, da je z njim vse v redu). Zdaj v posodo položimo še zrezke in dodamo rožmarin. Po potrebi dolijemo še vina (ki smo ga za vsak slučaj še enkrat preverili), tako da je tekočine dovolj. Pokrijemo in kuhamo na zmernem ognju približno 15 minut. Če si ne zaupamo, lahko stanje zrezkov sproti preverjamo - ne smejo razpasti, bodo pa zelo mehki. Vina ne dolivamo več (lahko pa ga preverjamo še naprej).
Ko je jed kuhana, previdno izvlečemo zrezke in jih položimo na pladenj. Zraven damo kuhan krompir (kar tako s peteršiljem ali Kaprijski). Omako na hitro prevremo in prelijemo v posodo za serviranje.
Tako pripravljene zrezke morskega psa sem spoznal pri šjoru Zoranu (Pojode) na Visu. Na enak način lahko pripravimo tudi ugorja, grdobino in podobno.
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |