V hladno vodo damo dve ali tri olupljene in na pol prerezane čebule, nekaj prelomljenih strokov česna, vejico peteršilja, na kolobarje zrezan korenček, koren zelene, ščepec origana, lovor, sol, poper, veliko žlico olivnega olja, kvasino ali vinski kis in seveda očiščeno ribo. Kuhamo na majhnem ognju, peno sproti pobiramo. Čas kuhanja je odvisen od velikosti in čvrstoče rib in se ga ne da drugače določiti kot eksperimentalno. Za začetek ne bomo mimo brcnili, če kuhamo kakšnih deset (manjše ribe) do petnajst (večje ribe) minut po tistem, ko voda zavre. Če gre za trofejno mrcino ranga kilogram ali več, se kuhanje lahko podaljša tudi na celo uro. Glejmo le, da meso ne začne odpadati od kosti. (Če se nam posreči ugotoviti trenutek, ko se meso začne počasi dvigati od kosti, je riba takrat kuhana.)
Ribo previdno dvignemo iz posode, juho pa prevremo in če se nam zdi preredka tudi malo zgostimo. Otočani običajno še zakuhajo riž, meni pa je najbolj pri srcu brez njega. Kuhano ribo serviramo posebej. Še vročo obilno prelijemo z mešanico olivnega olja in po želji drobno sesekljanega peteršilja. Po okusu si ribo vsak sam dodatno začini s soljo, poprom, olivami, kaprami in limoninim sokom. Uporaba kakršnih koli modno mondenih omak (tatarska, majonezna, ...) je gastronomsko nasilje pod vplivom prehrambenega vulgarnega amerikanizma in nevredno pravih gurmanskih bonkulovičev.
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |