06:00 Zbudijo me bolečine v levem gležnju. Očitno sem si pretegnil kakšno kito. Pomagam si s klasičnimi pripomočki (naklofen, Miospray, razkužilo za oralno uporabo), vendar ne bo dopoldan od mene nobene večje koristi.
08:00 Vsi smo budni in gremo v kafič na kavico, loze in sestanek s Tončijem. Močno dežuje in spet potegne divji jugo. Tonči nam je zrihtal navijalno ročico, vendar je predolga. Reševanje problema prevzame Saš, ki s Tinčijem in ob pomoči lokalnih mojstrov ročico skrajšajo. Potrebni so posebni varilski prijemi, ampak na koncu je rezultat boljši od originala.
10:00 Šele zdaj je na vrsti zajtrk; kot običajno spet nič posebnega: 5-6 vrst salam, 6 vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, slivovka (seveda izključno v medicinske namene). Dež poneha.
11:20 Odhod. Ni ravno enostavno, saj veter in tok delata z nami, kar se jima zljubi. Na srečo sta uganljiva in manever izplutja načrtujemo tako, da maksimalno izkoristimo njuno medsebojno delovanje. Vsekakor je potrebno aktivno sodelovanje celotne posadke. Česa takega v marinah še nisem doživel ...
Proti V. Drveniku vozimo z motorjem, za krmilom pa je Cirila. Čez eno uro prispemo in pristanemo na desni bok ob novem valobranu, ki ima ambicije postati Marina. Tik za nami pride velik avstrijski Feeling 46, ki pri pristanku potrebuje našo pomoč, za njim pa še dve jadrnici z zelo nerodnima pristankoma. Na srečo se po več poskusih končno uspeta privezati, ne da razbili svoje in druge jadrnice ali pomola. Mi pa nismo prišli sem počivat ampak popravit glavno jadro. Igorja dvignemo na jambor in tokrat s pravim orodjem brez težav zašije odparan zadnji rob na glavnem jadru. Vmes še najde čas za posnetek iz ptičje perspektive.
13:30 Odhod. takoj razpnemo vsa jadra in v rahli orci gremo med obema Drvenikoma na ven. Veter je med W in NW s hitrostjo okoli petnajst vozlov. Spet smo obsojeni na viranja. Seveda nas to nič ne moti; prej nasprotno, saj vsi uživamo. V treh urah brezhibno opravimo osem bordad, potem pa med Arkanđelom in Muljico nadaljnih osem letanj. Zadnja bordada med temi otočki oziroma čermi je pri Turskem boku, ko se končno odlepimo in pridemo na odprto. Zdaj ni več takega navigacijskega pritiska, kljub temu pa zaradi napačne smeri vetra v naslednji uri še nekajkrat viramo. Na krmilu se izmenjamo vsi, ki imajo željo do orcanja, in zadnje milje uživamo v prijetni orci.
18:00 Veter upade. Za konec smo obsojeni na motor. V Primoštenu smo ob 19:00. Na vrsti so tradicionalni požirki, sprehod po Marini, vljudnostni obisk pri Antoniji (sem že omenil, da je to eno najbolj simpatičnih bitij v jadranskih marinah?), potem pa priprava večerje (golaž s krompirjem in solatami) ter njeno uničenje. Po večerji v kokpitu nazdravimo s šampanjcem in se ob zadnjih kapljicah mašnega sauvignona še malo preanaliziramo dogodke minulega tedna.