8:45 Smo pred otokom Lastovo v prelivu med otočkoma Prežba in Mrčaj. Uživamo v mirnem jutru. Vsa posadka je seveda že nekaj časa zunaj. Kar med vožnjo med otočki zajtrkujemo (video, mp4, 2.1 MB); kot po navadi nič posebnega: nekaj vrst salam, nekaj vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, čaj, nekaj ostrega (seveda izključno v medicinske namene).
9:15 Pristanek v Ubliju na otoku Lastovo. Čiščenje barke od zunaj in znotraj, potem pa tradicionalni požirki v lokalu, ki nosi ime po kuščarju. Malo dogovarjanja o nadaljni poti. Odprtih je več opcij - Biševo, Vela Luka, Hvar. Šli bomo najprej malo proti zahodu, potem pa se odločili glede na veter. Edino "nekdo" je izjemno kategorična, da na noben način ne smemo mimo otoka Svetac. Stvar ima nekoliko daljšo genezo ...
10:10 Črta v daljavi kaže, da bi tam zunaj v smeri proti W koncu Korčule lahko bilo kaj močnejšega vetra. Zato se odločimo za smer proti "Palačinken Islands". To so tisti otočki pod rtom Velo Dance na zahodnem koncu otoka Korčula, ime pa izvira iz verjetno povsem očitnih razlogov in je povezano s prejšnjimi potovanji (se spomniš, Marko?).
Nekje sredi ničesar imamo pavzo za kopanje, nastavljanje (soncu seveda), borbo proti dehidraciji itd.
Veter je in to krasen iz smeri NW. Smer je sicer neustrezna, ampak kljub temu smo zadovoljni z lepim vetrom in končno pravim orcanjem. Serija letanj in izmenjava na krmilu. Vmes nekaj strahu ("joj mamica moja; pazi Sašek otrok moj kako voziš; pa ne nas no tako naginjat; Zoran generacijo moja kam sva midva padla med te norce ..."), žal tudi nekaj morske bolezni.
Še vedno letanja v smereh cca 350 in 270. Korčula je že za nami. V višini rta Velo Dance se nismo izneverili tradiciji in spet smo bili razveseljeni s palačinkami. Ker posadka kljub vsemu uživa v pravem orcanju in je prostovoljcev pri vintanju ob preletih prej preveč kot premalo, pade odločitev o vaji "pokvarjen motor" - do Palmižane striktno na jadra, pa četudi pred Hvarom viramo stokrat in na desetsekundne intervale (razen če odneha veter). Jadranje je super, nagnjeni smo prav po filmsko, na žalost pa nihče noče v pomožni čolniček, da bi nas poslikal in pofilmal od zunaj. Z morsko boleznijo je že opravljeno, nekateri pa si zaradi lastnega boljšega počutja nadenejo rešilni jopič. (N.B. Ena od zadev, glede katere ne poznamo šale, je prav trenutek, ko si nekdo zaželi rešilni jopič. V kontinentalnem življenju smo veliki prijatelji. Zbadljivke, ki padajo med nami, so za zunanjega nepristranskega opazovalca morda grozljivo neposredne in žaljive, in morda se mu zdi, da nam nič ni sveto. Kljub temu velja strogo pravilo, da se prav zares nikoli in nikdar ne norčujemo iz želje po rešilnem jopiču. Zato brez fotografije in zahtevam spoštovanje do tovrstnih osebnih odločitev.)
14:30 Že v kopenskem življenju sovražim žvižganje Glupih Smotanih Mašin, tu na ladji pa še bolj. Večina posadke je sicer tozadevno zdrava, nekateri pa so že odvisniki in zdaj si dajo duška.
15:50 Zdaj sledi ena daljša bordada in končno je čas za malico. Naš "oddelek za catering services" poskrbi za vrhunski kulinarični užitek v obliki neverjetnih variacij na temo Sendvič (namerno z veliko začetnico).
Noč pade ob pravem trenutku, tako da si lahko pomagamo s svetilniki in klasično navigacijo. Imamo sicer GPS, ampak tako je bolj zanimivo. Manevri so brezhibni, in ker imamo na krovu tudi osebo, ki je v kopenskem življenju profesionalno povezana s tajniškimi opravili, je vsak manever zvesto zabeležen v logbuch (s pozicijo, časom in kurzom). Veter še vedno ne popušča. Prvi svetilnik je glede na trenutni veter in našo smer nekoliko zoprno postavljen. Ker se verjetno ne bo umaknil, bomo morali še malo cikcakati. Pravi hec pa se bo začel šele potem, ko vstopimo v preliv med Hvarom in Paklinjaci. Za ohrabritev borbenega vzdušja pri posadki slišimo štorijo o spomladanskem bližnjem srečanju med neko mariborsko jadrnico in rednim hvarskim trajektom pred Hvarom. Rezultat je bil 1 : 0 za trajekt, jadralci so plavali, triinštiridesetka je bojda ostala brez krme, pa tudi nekaj vzgojne kazni je bilo za oba kapitana.
Skozi preliv pred mestom Hvar še nešteto letanj, potem pa za signalno bojo, ki označuje čer Baba, zavijemo proti Palmižani in tik pred vhodom v Marino pospravimo jadra. Tokrat smo prepozni za lokalne marince in če bomo zjutraj dovolj zgodnji, bo noč brezplačna.
Pred večerjo gremo seveda spet na tradicionalne požirke k Dagmar. Zaradi lepih spominov iz prejšnjega leta se odločimo, da si pred običajno večerjo kljub zelo pozni uri privoščimo majhno predjed. Dobimo nekaj škampovja in lignjev, pripravljenih na lokalni način, zraven pa ogromna "teča" vongol, srčank in podobnih manj kulinarično znanih školjk. Za poplaknit imajo za te kraje neverjetno izbiro pirov. Večina posadke stavi na Guiness, nepivopivci pa se zadovoljijo z gemišti. Količina naše predjedi je v velikostnem razredu težaške večerje za posadko dveh tankerjev in namera o pozni ladijski večerji pade v vodo. Zato tudi niso potrebna afterdinnerska pripadajoča trapasta opravila ladijskih malih. Nekaj romantične zabave v kokpitu si pa kljub temu ne pustimo odvzeti, potem pa Mozart in "Tiho je nočka prišla ..." (audio, mp3). Davorju spet kronično primanjkuje lufta, zato si pripravi ležišče kar v kokpitu.
