Za zajtrk tokrat nič posebnega: 5-6 vrst salam, 6 vrst sirov, nekaj namazov, čebula, kava, slivovka (seveda izključno v medicinske namene). Ljudi na ploščadi, ob kateri smo privezani, počastimo z našim vinom - pristni Haložan, letnik 1995, kontrolirano poreklo (Turški vrh), zadostna količina. Oni sam vrnejo z njihovo domačo kapljico (mmmmmm).
Odplujemo in vidimo, da z jadri ne gre. Zato motoriramo v težkem morju proti Visu. Za relativno kratko razdaljo porabimo več kot tri ure. Pri nekaterih v posadki spet težave z morsko boleznijo in strahom (tokrat je bila tiho skoraj celo pot). Mesto Vis je prazno, zato pristanemo kar na sredi obale. Sprehod po mestu, ogled gostiln v bližini, počivanje.
Zvečer - priprava večerje (specialna mesna polivka in špageti, kakšnih pet vrst solat, deserta ni) in njeno uničenje, čvekanje, 'družabne igrice' (pa nč Tončku povedat!), načrtovanje poti za naslednji dan, tekoče zadeve ... Potem pa - ojoj. Gremo v enega od kafičev. Razen šankista ni nikogar, ker je na TV nogometna tekma med Hrvaško in še nekom. V kafiču pa dobro pivo, dobri gemišti, dobra loza ... V kotu kitara. Polasti se je Davor, Nuša je nekoč trenirala solopetje, pa tudi sicer cela posadka rada prepeva (povdarek je na besedi "rada"). Pijača teče in teče in teče ... Za tri najbolj vztrajne ni spanca do jutra.