Kozice na zeleni manistri

1. Po mojem prav nič skromnem mnenju je daleč najboljša kuharica na svetu žena mojega bratranca. Živi sicer v Zagrebu, z morsko košto pa me, od kar pomnim, razvaja na svojem balkonu pod Vratnikom v burjevitem Senju. Naj gre za ribe na tisoče načinov, glavonožce, brodet ali pa čisto navadno "juho od kamena" - z žmuljem bevande si ob pogledu na sončni zahod med Krkom in Prvičem, zavijanjem burje po skalovju in razpenjenih valovih samo oblizuješ prste in neskončno trpiš, ker ima pač tvoj prebavni trakt le omejeno kapaciteto.
2. Tisti, ki redno spremljajo moja jadralska poročila, vedo, da se ob jesenskih vandranjih redno ustavimo na zasebni fešti pri prijatelju Tončiju v Trogirju. Pri pripravi dobrot se njegova žena običajno drži bolj ob strani, je pa nekaj posebnih izjem. Tako je na primer oktobra 2001 bila ona glavna pri pečenju petih gofov (skupne mase čez 8 kg!), po celem Trogirju pa slovi njena črna rižota z lignji.
3. Obema damama iz (i) in (ii) je ime Ankica.
4. Quod erat demonstrandum!

Oktobra 2002 nas je trogirska Ankica razveselila s kozicami na zeleni manistri. Šlo je sicer za uvod v nepopisno dober brodet iz grdobine, ampak to zdaj tukaj ni bistveno. Takole je šlo: Zeleno manistro je v kropu klasično skuhala al dente. V široko posodo je nalila precej olivnega olja in ga segrela. Dodala je nasekljan česen. Ko je ravno začel cvrčati in kazati težnjo k porjavenju, je iz tube iztisnila kakšnih deset centimetrov paradižnikove mezge in vse skupaj na hitro premešala. V to godljo so priletele kozice (garnele). Kakšne tri minute se je vse skupaj pražilo, potem pa je zalila še s smetano, pokrila in malo dušila. Na krožnik smo si nasipali zeleno manistro, priložili kozice in zalili z omako. Njam!

Odzivi    ·    Kazalo    ·    Moja jadralna stran