Tole ve povedati Štoparski vodnik po Galaksiji nesmrtnega Douglasa Adamsa:
Potrebuješ eno steklenico starega džanksa, ki ji dodaš merico vode iz morij Santraginusa V (in na tem mestu je v originalnem opisu zaznam vzdih ganjenosti ob spominu na to vodo in še bolj na njene ribice). Nadalje v tej mešanici raztopiš tri kocke arkturskega megadžina, ki pa mora biti primerno ohlajen, sicer se izgubi ves benzin). Zdaj moraš skoznjo prebrbotati štiri litre falijskega močvirskega plina. S tem se pokloniš spominu na vse srečne štoparje, ki so v močvirjih Falije umrli od blaženosti. Čez hrbtno stran srebrne žlice je zdaj potrebno priliti merico ekstrakta kvalaktinske hipermete, ki prikliče v spomin opojne vonjave temnega kvaliktinskega pasu z vso njihovo sladko skrivnostjo. V mešalec vržeš še zob algolskega sončnega tigra in opazuješ njegovo raztapljanje; ob tem vidiš prodiranje ognja algolskih sonc prav v srce napitka. Za zaključek še dodaš brizg zamfuorja in olivo.
Kot vemo iz Vodnika, je potrebno napitek zelo previdno popiti, saj Pangalaktični grlorez učinkuje nekako tako, kot bi vam raztreščili možgane z rezino limone, ovito okrog velike zlate opeke. To je skoraj tako hudo, kot štirje zaporedni sonetni venci vogonske poezije, dodajam jaz.
L'Homage (maj 2001): Adamsa ni več med nami. Želeti mu "lahko zemljico" bi bila hipokrizija. Naj mu duša varno in brez panike potuje po vseh neskončnih razsežnostih galaksije v iskanju pravilnega vprašanja na končni odgovor o vesolju, življenju in vsem. Naj mu ladja na neverjetnostni pogon nikoli ne zataji; naj se izogne poslušanju vogonske poezije; naj mu babilonska ribica zvesto prevaja vse jezike in naj uživa v družbi Arthurja, Forda, Trillian in nesrečnega Marvina.
Adams, hvala ti za vse, don't panic in da ne bi nikoli ostal brez brisače! 42!
| Odzivi · Kazalo · Moja jadralna stran |