Nekatere povezave so zaprte oziroma zaščitene z geslom, ki ga poznajo samo člani udeleženci. Pri finančnem obračunu je to najbrž povsem jasno, pri fotogaleriji pa morda nekoliko manj. Vendar je treba povedati, da so tu zbrane čisto vse fotografije, med njimi tudi takšne, ki jih ne gre kazati javnosti.
Še opomba: kljub lahkotnemu tonu ne gre preveč dobesedno jemati določenih namigovanj (tradicionalni požirki, manevrska nazdravljanja, antidehidrativna borba in podobno). Vsi skupaj pristopamo jadranju prekleto resno in naš glavni namen takih tednov ni beg od doma, zapijanje, čagiranje itd, kar žal vse prevečkrat vidimo pri podobnih jesenskih združbah (zanalašč ne bom rekel "posadkah"). Morje je v resnici močnejše od nas. Če ga imaš rad in se do njega spoštljivo obnašaš, te nagradi z neizmernimi lepotami in prečudovitimi občutki. Zna pa tudi pokazati zobe. V ostrem in intenzivnem jadranju, kot si ga jaz s prijatelji privoščim, ni prostora za neresnost in lahkomiselnost. Odgovornost do sebe in tovarišev (in ne nazadnje tudi do domačih) je prevelika, da bi kot skipper komurkoli dovolil, da z nepremišljenimi dejanji ogrozi dobro počutje (kaj šele varnost) vseh na krovu. Imeli smo se fantastično, toda na vodi ni bil nihče med nami nikoli niti približno pod gasom.
Fotografije so delo celotne posadke, v večini pa Saša in Nuše. Skeniranje je tokrat ležalo na mojih ramenih in pripombe glede kvalitete slikovnega gradiva gredo samo na moj rovaš; fotografi niso nič krivi...
Glavni video snemalec je bil spet Igor. S predelavo video posnetkov
v ustrezne računalniške formate se s Sašem zaenkrat še spopadava.
Zagotovo se nama bo posrečilo do konca maja junija julija
avgusta 2001 ma dobro - že kdaj!.
Mozartova uspavanka "Tiho je nočka prišla" (Wiegenlied für Singstimme und Klavier "Schlafe, mein Prinzchen, es ruhn", KV 350) ima v naših dosedanjih jadranjih poseben sentimentalno-čustven pomen, še posebej za nekatere člane posadke. Še vedno si zelo želim, da bi jo posnel z ženskim glasom ob klavirski spremljavi, vendar žal še vedno ni bilo sreče. Zato pač uporabljam lanski posnetek v instrumentalni izvedbi; klavir igram jaz, pozavno v vlogi bassa continua pa Rok Šoštarič.
Animacije: izdelavo risank o prevoženih poteh končno obvladam sam in mi ni več potrebno nadlegovati sina; seveda pa je Rok kljub temu z budnim očesom nadzoroval situacijo in brez njegove podpore animacij zagotovo ne bi bilo.
Kot običajno bi tudi tokrat šlo marsikaj težje in slabše (ali pa celo sploh ne bi šlo), če ne bi bilo neutrudnega organizatorja Gorana. Hvala in upam, da ne boš odnehal (kljub nekaterim najinim infantilnim kolegom ...). Za svojo angažiranost si hvalo zasluži tudi Jani, ostali Krmarjevci (razen Šešulancev in Gruntofčanov) pa tokrat ne. Armano, če to slučajno pride pred tvoje oči - tudi tebi hvala za zavzetost in prijaznost!
Glavna zahvala pa je namenjena moji zvesti posadki: Bilo je čudovito in upam, da ne zadnjič!
| Se priporočam za komentarje: |
|
Back to my sailing page: |
|